Po beli kavi (tudi nekaj pirih) pri Bajdu se spokamo in na Povlje, saj je še sonce na nebu.

Kmalu smo na travniku, hitro postavimo, dokler še piha gor in odletimo:  upravnik starta (jaz), Erzo (filmčki by Špela)

Damjan pa prvič pristane na desnem travniku

in ponovi start in končno pristane blizu nas.

Zoranov let

Manca medtem vadi dvigovanje padala z novimi parametri (skrajšane komande). Ko smo končno vsi pri Dežmanu, je tudi ona zadovoljna, ker se ji zdi, da se je ponovno zbližala s svojim padalčkom. Prebranac, druženje, pol pa odpičimo na britof, kjer je razlaz.

Močan V in burja na Primorskem je današnja napoved. Z Borisom sva si enotna, da se bo danes (če se bo) letelo samo na Gorenjskem.  Erzo sicer sredi dopoldneva malo provocira, ampak, ko bi morali stvari konkretizirat, se odloči, da mu tudi danes ni treba (prelaganje rezerve je sicer dober izgovor, ki pa bi se ga dalo z malo volje obiti). Tudi Mega danes nima opreme in tako v lepem sončnem dnevu sama z Borisom voziva proti Gozdu. Ambro javlja 6/10 JV, Gozd 5/8J.

Že spodaj opaziva padalca visoko nad Kriško, ko prideva na Gozd pa zadaj ravno pristaja Sandi Kristič, ki pove, da je na 2400 kar hladno in precej živahno. Na startu sedi Jure pred svojo kučico in pametuje s Kupljenikom (za Jureta je malo premočno – če je preveč živahno, ga boli,  Lojzu pa v takem vetru ni treba). Pridruživa se še midva (ugotovimo, da je v zraku še Luka Slak z novim M4 Ozonom in Dragan Vidic) in zraven izvajava generalni remont opreme (Boris opremlja zic z gasom, jaz menjavam zlomljeno desko v svojem). Vse slowmotion. Drevesa večinoma šumijo, občasno se malo umiri.

Ko je remont končan, počasi raztegnem in postavim, malo mi ga tudi fedla. Boris postavlja za mano, ko startam. Hitro me dvigne močno gor, nad start, malo krožim naokoli, pa vzdolž grebena nabiram vse do prednje joške. Tu vrtim sem in tja in naberem do 1300 in malo tudi čakam Borisa. Ves čas pričakujem kakšen močan sunek ali kakšno drugo presenečenje povezano z močnim V in zlivajočim se S, pa je vse dokaj normalno (res je občasno čutiti, da je veter močan, vendar je vse precej bolj enakomerno in manj razrukano, kot je bilo za pričakovati glede na napovedi ostalih). Potem se odločim da grem proti V. Malo še dodatno naberem na prednji joški in se zapeljem proti Tovstemu, tu nabiram ob pobočju in se mimo M.Poljane (tudi tu čez sedlo ni priletel noben pričakovan ruker) odpeljem do Storžiča (raje nižje). Končno se sprostim, začnem ob Storžiču nabirati in se odpeljem nazaj proti Tovstemu, ravno ko Boris nabere nad njega in se odpelje nad mano naprej proti Zaplati. Naberem spet na Tovstem, malo sem in tja in nad kočo do konca Kriške, pa spet nazaj do Tovstega. Boris prihaja z Zaplate in ugotavlja, da mu je zanohtalo in da bo šel počasi dol. Jaz še malo sem in tja po grebenu Kriške (tudi sam ugotavljam, da mi glava že rahlo zmrzuje), potem pa se odpeljem daleč ven proti pristanku in še čez. Sem na 1200 in prvič opazujem Golnik in okoliške vasi in travnike s tako visoke perspektive od zunaj. Dol gre res počasi in niže postaja tudi malo bolj živahno. Končno po uri in pol pristanem zraven Borisa.

Zoranov let

Pospraviva in še malo pohvaliva Lukovo novo padalo in današnji dosežek (Zaplata-Stol sem in tja), potem pa me Luka zapelje gor po avto. Še na pijačo k Bajdu in proti LJU. Krasen, nepričakovano dober (hladen) let !

Danes nekako ni pravega zanimanja za akcijo: Mega ima delo, Delux je odstopil od projekta Javornik zaradi močne burje, in še celo Erzo bo rajši flikal gumo, kot letel … Tako ostanem sam in ob 14h ne morem več zdržati v službi.

Ker naj bi bilo na Gorenjskem malo manj vetra, se odpeljem pod Ambroža (3,5/6,8 JV pri Ambrožarju), kjer piha kot pr norcih (in srečam v samoti praznega pristanka Lucijo, čakajočo na Miha, brez letalnih ambicij..). Po (daljšem) čevrljanju pokličem Kurnika, kako je na Gozdu in pove, da je ravno pristal in da so leteli tudi s Kriške. Sicer scurili, ampak leteli. Ker potrebuje prevoz gor, odšibam tja (no, malo tudi zato, da bi odletel). Na pristanku ga ni, ampak ga najdem pri Bajdu z Igorjem, ki nas odpelje gor na start.

Za razliko od prej, ko je pihalo 4/8 J, je sedaj na startu popolna nula. Jure začne kuhati kavo, jaz pa postavim Nuptseja (spodobi se, da ga že prezračim, pa še štart bi rad malo povadil z njim). Lepo ga potegnem in odletim  iz poseke v počasno curjenje. Nekaj vijuganja in pristanem v močnem V na pristanku.

Zoranov let

Še malo vadim hrbtni start in peš do avta pri Bajdu.

Mi je Zoran zabičal, da moram nekaj napisat…

Ker noben nima strašno veliko časa in glede na veter se soglasno odločimo, da je Zavrh idealna lokacija za nedeljsko popoldne. Zato se jata (Erzo, Mega, Delux, Manca, Mirko, jaz) zmeni ob 14:15 (eni na Šodru, drugi v Borovnici). Ko pridemo gor, se za sondo javi Delux, ki javlja, da je dokaj močno in da nekaterim ziher ne bi bilo všeč v zraku (naj sam pove, koga je mislil ;)), za njim odpeljeta še Mega in malo za njim Erzo. Manca se že ves čas nagiba k temu, da ji ni treba (in pol res ne), ker ima še vtisnjen spomin od predhodnjega dneva, ko ni pihalo nič manj. Po poročilih iz zraka se še jaz odločim, da štartam. Za mene je res kar precej močno, ampak (za moje pojme :)) čisto lepo odpeljem špuro do Bistre (vmes sta zame lepo skrbela Erzo in Mega, ki sta mi istočasno dajala napotke, naj letim za njima, ampak je itak vsak letel v svojo smer, tako da se ne sme nihče čudit, da sem ubrala čist drugo smer :)) in nazaj do varnega pristanka pri Škorpijonu.

Delux lovi navišjo povprečno hitrost, Erzo že prej javi, da gre proti domu lovit razdaljo, Mega kot ponavadi samo leti, jaz pa imam boj z vetrom za preživetje ;). Vsakemu svoje za približno 1 uro letenja.

Na pristanku dobim še brezplačne inštrukcije (hvala Boris) hrbtnega štarta, Mega in Manca popravljata komande na Mančinem padalu, pol pa domov.

Sobota je predvidena za celodnevne projekte na Idrijsko-Tolminskem. Mateja, Erzo, Mega, Boris in jaz. Plan 5 startov. Veter je V in naj ne bi bil premočan. Pa je. Ko se prvič ustavimo ob Idrijci (prvi potencialni start tam nekje zgoraj) trga perilo s štrikov. Naprej okoli Tolmina (po bližnjici čez Kozaršče) in skozi Orehovlje gor v pobočja Kolovrata. Drugi start, Vrše (za zgodovino: Erzo odletel 22.5.2010), je na ovinku ceste. Piha rahlo s strani in močno. Malo tacamo naokoli in naberemo mačice. Naprej čez sedlo Solarji na vršno pobočje, kjer se ustavimo za ogled muzeja na prostem (Na gradu 1115m). Krožna tura po ostankih 1.svetovne vojne. Piha.

 

 

Naprej po zračni cesti na Trinški vrh, kjer sta lani startala Erzo in Mega. Najprej na ogled na travniček tik nad škarpo ceste, kjer je tretji potencialni start – in kjer ne piha več tako strašno. Malo modrujemo in tacamo naokoli. Erzo se že odpove letenju, ker mu vse skupaj ni preveč všeč. Pa se odloči Mega. Greva po kramo v avto, potem še Mateja in Boris.

Postavi Mega in dvakrat podre, predno elegantno odleti malce postrani. Lepo ga dvigne in pobere nad greben. Potegnem še jaz in lepo začutim padalo nad sabo. Ko stopim naprej do roba, pa začutim, kako mi ga sesuje, vendar sem že na robu. Poženem se naprej in vidim, da padam proti šavju čez cesto. Slišim še, kako zakričijo za mano, začutim, da se mi padalo postavi, vendar vidim kravatico na desni, ki jo hitro rešim s potegom komande (kasneje mi povedo, da me je padalo malo prehitelo, na robu, kjer je ravno, sem ga razbremenil in dobil frontalca, s katerim sem se pognal čez rob…). Ko je padalo dokončno v normalni poziciji, sem že precej pod grebenom in poskušam kaj nabrati. Grem z vetrom proti levi in samo počasi tonem. Mega se po postaji sicer čudi, kako da sem tako nizko, ampak dvigne me ne tudi za centimeter. Vdam se v situacijo in odpeljem bolj ven nad dolino, kjer je pa veter v hrbet še močnejši. Mestoma mi pokaže celo 60km/h. Ko sem že nizko nad tlemi (pri Idrskem), si izberem travnik za pristanek (malo bolj stran od daljnovoda 🙂 ) in obrnem v veter. Čutim močan nasprotni veter, občasno mi zapiska in me celo rahlo dvigne. Ko vidim, da me počasi rikverca in me spušča proti drevesni pregradi za mano, zavijem, da me odnese čez na naslednji travnik. Tu me spušča po liftu dol, potem pa dobim kakšnih 20m nad tlemi klofer z leve in desne (najbrž zaradi rotorjev za drevesno pregrado, čeprav sem kakšnih 200m za njo), kar me kar zruka in pristanem malo trdo na travniku. Močan veter mi potegne padalo na stran in me podrajsa po travnati zemlji (še dobro, da ni preveč blatno).

 

Zoranov let

Zaradi vetra s težavo naberem in grem v zavetje dreves zlagat.

Ostali po lepem letu ne pristanejo lepo pri pumpi v Kobaridu na standardnem pristanku, temveč (citirana Mateja): “…še malo bolj vzadaj za Kobaridom, na drugem travniku. Ta je z višine deloval še lepši in večji kot tisti ob pumpi, ampak z nižje višine je bil vidno prepreden z razmimi žičnatimi pastirji. Mega se je enemu komaj izognil, seveda ne, ker ne bi znal, ampak ker ni dobil nog iz vreče. Delux pa je itak tekmoval in je lovil razdaljo, zato je pristal še kakih 300m nižje na travniku :) . Je pa res, da smo pristali varno in kontrolirano. Juhej :) !”

Ko pridejo po mene v Idrsko, ima Erzo že naslednji cilj – Vrsno.