Ne morem verjeti, da bo danes še en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem oblaki spet naraščajo. Manca javi na poti v službo,  da je v Borovnici lepo in mirno in naj čim prej kaj naredimo, če hočemo leteti. Jaz sem za, vendar moram biti nazaj v LJ pred 18h. Mega bi tudi šel, vendar šele po 15h – najverjetneje Zavrh. Erzo se navdušuje in dogovarja za Govc, kar mi je predaleč za nesigurnost letenja in pravočasen povratek. Edino kar se mi zdi verjetno in zame uporabno je Sv.Primož. Damjan je kar precej za (ne mika ga pa Sv.Primož, ker mu je predaleč). Ko se slišiva za zadnje koordinacije in sem že pripravljen tudi za Zavrh, Damjan pove, da se mu je odhod zakompliciral in ne bo mogel iti.

Ker sem že na poti (z obvozom do vukanizerja po nasvet) nadaljujem sam proti Velikim Laščam. Ko pripeljem na pristanek pod Primožem, breze v občasnih močnih sunkih upogiba, vendar vseeno nadaljujem gor. Najprej se zapeljem do cerkvice in opazujem veter. Občasno sunki do 10, potem pa kratka obdobja umirjanja in spet prbije. Pokliče Erzo in se pozanima kje sem. Pove, da je Govc odpovedan zaradi premočnega V na Vipavskem, vendar ga moje informacije pomirijo, saj se očitno tudi danes ne bo letelo in lahko mirno ostane doma.

Ker se mi zdi, da se vseeno malo umirja, parkiram avto za kmetom in se prestavim na start. Naslednjo uro in pol proučujem pretok vetra čez start in okoliško drevje, frfotanje trakcev in se tolažim, da skoraj bo. Vmes dvakrat grda črna oblaka zastreta sonce (malo pred tem je obakrat lepo mirno, skoraj za odleteti – zatišje pred nevihto 🙂 ) potem pa spet položi okoliško drevje. Okoli 16.30 se mi zdi, da je generalno vendarle bolj mirno (sunki ne presegajo 8,5-9), vendar se mi čas izteka in imam čudovito opravičilo pred samim seboj: ker moram nazaj v LJ, pač ne morem še malo počakati, saj bi sicer čez četrt ure gotovo lahko odletel :-)…

Ko se peljem mimo Trubarjeve domačije na glavno cesto, se ulije. Ampak samo na kratko in ko bo končalo bi se gotovo dalo odleteti… 🙂 🙂

Spet en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem nevihtno. Manca se prijavi in je že zelo potrebna letenja. Jaz tudi. Mega bi tudi šel, samo Erzo nekaj cinca. Pa se zaradi koordinacije vse skupaj zavleče , tako da zgubimo polovico vmesnega čudovitega vremena in modrine med dvema nevihtama.

Na šodru se dobim z Erzom in Megom in do Škorpijona, pa na pumpo po Manco. Na Zavrhu še lep sonček in ko začne Erzo postavljati, tudi še mirno. Nad Barjem in Krimom zid prihajajoče nevihte. Mega ugotavlja, da imamo še 20min časa in da se je takoj treba vreči dol. Erzo je že pripet, ko močno pihne. Nevihta se začne hitreje približevati, zatišje pred nevihto se konča in začne pihati vedno močneje v sunkih. Hitro začnemo pospravljati in bežati nazaj proti avtu. Na vrhu travnika potegne takšen piš vetra, da me skoraj podre na tla. V zraku je vsa možna svinjarija in listje in kar je tega (sam še večje veje in kamenje ne leti po luftu). Hkrati se ulije kot iz škafa in dež nosi čisto s strani. Mokri zmečemo robo v avto in začnemo nakladati. Čez čas se odpeljemo dol, pa nas Mancin in moj optimizem spet obrneta nazaj, saj se v daljavi že svetlika (“še mal, pa sonček, pa bo za letet…”). Dežuje naprej. Erzov pesimizem nas spet obrne proti dolini. Pa dam idejo, da izkoristimo preostanek popoldneva za ogled štartov v bližnji okolici.

Najprej čez Pokojišče in skozi gozdove proti Rakitni. Malo pred njo komaj najdemo gozdno cesto do roba nad Borovniškim kotlom in končno smo tu: start Prižnica. Razen Erza smo ostali trije prvič tu in meni je start zelo simpatičen. Dežuje ne več, malo je še mokro in bilo bi kar za odleteti – če ne bi pihalo od zadaj. Sicer ne zelo močno, vendar preveč…

Naslednja postojanka je na Rakitni, kjer poskuša Erzo dobiti lokalna navodila iz Rakitne do starta Županov vrh. Najprej zapeljemo seveda po napačni gozdni cesti. Ko je jasno, da to ni to, nazaj do izhodišča in direkt po jarkastem kolovozu gor. Ta je ravno dovolj širok, da ne ribamo z boki in dovolj kamnito peskast, da sploh lahko (kjub reduktorju) rinemo naprej gor. Je pa strmo. Res strmo. Na vrhu kolovoza si na robu vsi napol oddahnemo  (treba bo še tu nazaj, če je to edina prava pot). Malo še tavamo sem in tja in končno s pomočjo lokalne telefonske podpore pridemo na vršni travnik. Tudi tu piha napačno (s strani na travniku in še bolj močno od zadaj malo nad tlemi).  Mega ugotovi, da je bila naša dohodna pot tudi edina do sem. Tako se spet zbašemo v LCja in v avanturo navzdol do Rakitne, potem pa najprej malo po glavni in potem spet po gozdnih cestah mimo Zabočeva do Borovnice, kjer skupno ugotovimo, da je pa sedaj “idealno” za letet z Zavrha…

Z avtomobili do Brunarice na Jezero na večerno srečanje Jate, ki mu je bil izgovor praznovanje mojega pretečenega rojstnega dneva in nujnost porabe jedilnih kuponov in legalizacija darilnega vetromera… Na moje veselje se nas je zbralo vseh osem in fajn je bilo, čeprav na koncu ni bilo kremšnit. Ob odhodu Boris še demostrira igranje na didjeridu in nama z Maretom da nekaj osnovnih lekcij :-).

Vreme čudno. Više gori močan SV, dopoldne se 5x zamenjata dež in ne-dež. Jaz se že tresem. ŽE tri dni nič. Erzo najprej odpove sodelovanje (na Vrhniki itak spet uliva), potem pa okoli 15h le še enkrat pokliče, da je spremenil mnenje (vzrok: nehalo je deževati ? Poklical je še 1 pacient – Mirko ? Nikoli ne bomo vedeli… ) in da pejmo na Ulovko pogledat.

Na poti na Vrhniko in z Erzom gor: mir in milina in sonce in šajba z modrim nebom… Priključi se še Mirko na Ulovki (začne nabijat nekaj o Z, ki mu je pihal med vožnjo, pa to – kr neki…). Po cesti do ovinka in po kolovozu do izravnave, robo na hrbet in čez privatno parcelo prek travnika na start. Piha. Pihne močno. Pihne manj. Skoraj nič. Pihne močno. Drevesa šumijo (občasno). Iz začetnega zagona in herojev se začnemo spreminjati v pusije. Kdo bo šel prvi?  Mirko si je že po poti zagotovil varnost (“…a vidva bosta kar postavla in odletela, al bosta kaj čakala…”), torej eden od naju. Men se niti ne zdi tako strašno (edini problem je, a pri takem direktnem vetru prideš sploh čez, saj sta tu dve polici in vse skupaj je kar nizko…v bistvu je malo verjetnosti, da prideš čez, kje bi pa pol pristal…). Torej sploh ni problema, saj smo v takem že neštetokrat startali, sam, da tule ne veš, kje bi pristal… Erzo ima druge pomisleke, ker obuja spomine na pretekle dogodke v  podobnih pogojih: “… ko je Mega potegnil, ga je odneslo gor in pol rikvercalo na levo do vlečnice in ga odložlo na tla in pol je bil najbolj vesel človk…Tud Kus ne bi v takem, ker je že enkrat, pol pa… Ampak ta direktni veter s S bi bil idealen! Kako bi se dans jadralo tu ! Levo desno ob grebenu…” .

Jaz ves čas merim veter 1,5, 3,5, 5,5, 1,5 /max 9,2. Ampak tist max prbije samo redko… Erzo pokliče Lukca Slaka in ga začne kurit, kolk bi se dalo dans tu navintat. Tamali je dober: da bo pogledal zvečer na OLC pravi… Pol pa pokliče še Borisa (ki je itak za vogalom) in Boris trzne, odloži svoje rezbarije (zmotimo ga, baje, pri rezbarjenju…) in je čez 20 min pri nas. Brez padala (je v avtu). Pogleda, ugotovi (brez vetromera), da tole pa ni zaenkrat in gre po pir.

Ta čas, ko udušimo dva pira, opazujemo osebka/rambota/lastnika sosednje parcele, ki kroži nami (mislim v prenesenem smislu – se plazi po šibju pod gozdom v pobočju nad nami, ker v resnici so nad nami tudi ptiči, ki tudi krožijo – ampak tisti nimajo šibrovke ali pištole z vsaj štirimi naboji…) in daje vtis, da bo povzročil konflikt zaradi prehoda čez privatno posest.

Piksni sta prazni. Dva ptiča (kavki, sraki, beloglava orla ?) pa lebdita in jadrata 20 m nad nami. Ko se usmerita v veter, sta na mestu, če hočeta naprej, pritisneta na gas (=zamahneta s krili), ampak gre komaj kaj, potem pa ju celo rikverca (ugotovimo vsi soglasno), tako da ju splakne za drevesa za anteno in izgineta iz našega vidnega polja (zlasti mojega). In to je konc za dans in priznamo poraz … in gremo dol. Ampak stik s padalom je pa bil (Erzo). In na zraku in sončku smo bli 2 uri in se malo podružili. Ko se vozim proti LJ nekaj minut kasneje (nič kremšnit) pridem v naliv tipa urnebes in črno nevihto in čakam, kdaj bo začela toča…