Za danes je končno napovedano malo lepše (s popoldanskim poslabšanjem) in z Erzom sva si na jasnem, da je treba zgodaj na teren. Plan je najprej Kovk (bo idealno, pravi Lokovšek že v petek in rezervira kombi za gor furat), potem pa projekti. S takim vrstnim redom bi zadovoljili Matejo in Mega (da bi odletela svoje in se potem vdala v usodo spoznavanja neznanih krajev Slovenije).

Pa zjutraj na Kovku nabija 7/10 J in Erzo sporoči, da je Lokovšek odpovedal združeno akcijo (ni več čisto idealno…), mi pa zato moramo NAJPREJ na projekte, potem pa kakšno standardno vzletišče (Lijak 🙂 ). Mega je svojo turnosmučarsko akcijo na Javornike odpovedal in se bo vdal v usodo, Mateja je pa tudi že v avtu in ne more nič. Na Vrhniki dostavim Modusa do Erza in ga žrtvujem (da ga bo zlorabljala njegova familija) v zameno za avtobus. Kljub zlizanim gumam, o katerih Erzo nabija ves čas, je žrtev vredna prostora za vsa dodatna padala, glede na zahteve terena in vremenske pogoje (= blato, sneg,…). Tako še Erzo naloži dodatna 2-3 padala in gasa do Unca, Mega vskoči in naprej do Razdrtega, Podnanosa in čez Vrabče ( Erzo: tu sem zadnjič odletel, veš Mega, na temle travniku,…. !!! ) do Štjaka.

Parkiramo avtobus med grobovi in na vršno glavo. Piha idealno gor, sonček sije, vse trdo od mraza in že postavljamo. Mega je čisto navdušen (=je celo on potegnil svojo Mantro iz lagerja, kar ni običajno). Prvi potegne Erzo in po skakljanju lepo zapluje v zrak, potem Mega tudi idealno odleti, jaz pa kot vedno zadnji (ampak tokrat z Rookom in sedežem –  je daleč tja ven, pa šibje tik  pod startnim pobočjem, pa vse je lepo trdo in na suho zasneženo…).

Mateja, ki se je “prostovoljno” žrtvovala za šoferja mi lepo pomaga postaviti in potegnem in laufam, laufam in se končno odlepim od tal. Kar nekam me požira in že mislim, da bom na prvi drevesni meji pod zasneženimi grmičastmi travniki  gnezdil, pa me le dvigne čez in na naslednji plato. Tu sem spet čisto nizko in gledam rešilni graben na desno, pa le nekako obdržim višino (oba, Erzo in Mega sta tu samozavestno in z bogato višino peljala direkt čez plato…) in sem čez in potem levo ob pobočju do travnika spodaj, kjer Erzo že pospravlja,

Erzova 1.ponovitev in 1.ponovitev sploh

Erzova 1.ponovitev in 1.ponovitev sploh

Mega pa ravno pristaja. Pristanem točno (na piko) v edini jarek na travniku.

Zoranov let = 4.ponovitev sploh

Zoranov let = 3.ponovitev sploh

Spet en moj novnov !!!

Ko pospravljava z Megom, je Erzo že na cesti in naheca pravkar dospečo Matejo še za eno furo gor (bo dol, še predno bova midva pospravila, pa super je, pa sonček je, pa…). Ko čakava z Megom na cesti, Erzo pristane drugič (= 5.ponovitev tega starta… pravi on NAPAČNO !).

Erzova 5.ponovitev je v resnici 4.ponovitev = 5.let s tega starta :-)

Erzova 5.ponovitev je v resnici 4.ponovitev = 5.let s tega starta 🙂

 

Zbašemo se v avtobus z zlizanimi gumami in na Lijak.

S pristanka ravno odpelje Igy polno furo, zato kar z avtobusom gor. Piha nič, Mega ne bo letel. Glede na mokroto in toploto vzamem iz avtobusa z zlizanimi gumami coto in tangice, Erzo tudi tudi svojo opremo II.klase (=XC3ja) in dol na start.

Nekaj tečajnikov, Gorazd kralj Vremščice (ki se je Vremščici odpovedal zaradi premočnega vetra, tu pa tudi ne bo letel, ker ne bo nič), pa še nekaj upajočih. Mega pomaga postaviti Mateji, pa Erzu, Mateja potegne in mora laufati kot nora, pa še vedno jo komaj dvigne (piha rahlo od zadaj) in jo takoj po startu požre, da kar čudno gledamo. Zalaufa Erzo in ga ne spravi gor (padala 🙂 ) in potem ugotavlja, da bi mu lahko Mega in Gorazd malo lepše postavila padalo (bolj v pahljačo pa enakomerno, pa to…), ker jima ga potem ne bi bilo treba še enkrat postavljati.

Medtem odlaufam jaz in moram tudi skakljati vse do konca, ko me končno le dvigne in se odpeljem naravnost ven in na pristanek, kjer Mateja že pospravlja.

Zoranova curaža

Zoranova curaža

Ko pospraviva, pristane tudi Erzo.

Erzova curaža

Erzova curaža

Ker je dan še mlad, bo treba še kam.

Lokovšek in ekipa so seveda na koncu odšli (in to z odpovedanim kombijem, na nas pa seveda pozabili…:-) ) na Kovk in letajo sem in tja (do Predmeje, po do Nanosa,… ) in na koncu zasedejo vrh dnevnega OLCja. Manca, s katero se koordiniramo, kam naj pride, se na koncu odloči, da gre na Gaber s Samso (se ne pride dol metat na Lijak za 4.30 minut…).

Kam pa naj gremo mi ? Jaz sicer navijam malo za Kovk, malo tudi Erzo (samo on ne bo vozil gor z zlizanimi gumami…), ampak, ko pride dol Mega z avtobusom z zlizanimi gumami in pove: “… ampak Erzo, a ti sploh veš, kolk maš gume zlizane …” je jasno, da gremo nekam drugam.

In že ima Erzo novo rumeno točko iz svoje Velike knjige: Krtinovica. Po isti cesti kot dopoldan, nazaj skozi Branik, Štanjel, Kobdilj, na Krtinovico.

V vasi, ki je vsa razpadajoča in bogu za hrbtom je jasno, da nismo na pravi točki. Medtem ko Erzo navezuje stike z redkimi, še živečimi prebivalci vasice, mi trije sedimo v avtu in občudujemo razkošne portale na razpadajočih stavbah (no vsaj jaz…). Ko se Erzo vrne, gremo malo nazaj dol in na levo v pobočje na Krtinško reber. Ko se na levo odprejo vršni travniki, bi Erzo kar ustavil, pa spodbujam, da gremo še malo naprej in naokoli in se res po cesti na Vanžlovcem pripeljemo nad sam travnik Pri Dolinah, s katerega se bo mogoče dalo doleteti.

Najprej malo na oglede. Piha nič, ali še celo malo od strani od zadaj. Gnil sneg, vse se cedi, vreme obupno, temno, oblačno. Erzo se odloči, da bo štartal čez kole na levem izteku travnika (krajše, če prideš čez kole, se pobočje takoj prelomi čez hosto v dolino). Mene bolj mika v desni travnik (precej daljše, tudi položno, ampak brez turških kolov na koncu in z možnostjo prekinitve, če ne bi ratalo dobiti potrebne višine. So pa zato drevesa na prelomu na koncu precej višja…).

Erzo gre po robo I.klase. Jaz bi vzel Rooka in tangice (to pomeni odpenjaje, pa mokrenje in blatenje Rooka,… ampak za coto je pa tole preveč kritično…) Erzu pomagamo postaviti in potegne in odlaufa kot norec dol (no skoraj po ravnem) do rahlega preloma in se tu usede v zic (se je pač odločil, da bo tam točka vzleta…), podrajsa po tleh kot kanader (= avion za gašenje požarov), si naloži 1kg snega (no v bistvu je to tudi voda, torej je njegova kasnejša primerjava s kanaderjem smiselna) in se odlepi. Meni je sicer pod robom, tako, da ne vidim, koliko se je izognil turškim kolom, ampak Mega pravi, da je bil vsaj 5m nad njimi… Potem pa še čez hosto in zatuli od navdušenja in je adacta, kar se mene tiče.

 

Erzov prvenstveni Anžlovc

Erzov prvenstveni Vanžlovc

Gruntam, kaj naj naredim. Piha sploh nič, ampak meni je to bilo prenizko. Na kole ne grem. Raje desni travnik. Mega in Mateja malo priganjata, ampak kar malo bi še čakal. Končno začne kapljati (ugotovi najprej Mega) in ko je jasno, da res dežuje in da ne bo ponehalo, je zadeva rešena. Odrešilni dež je razrešil dilemo (ker Rooka pa res ne bom vlačil po gnilem snegu in vzletaval v dežju 🙂 ).

Erzov komentar leta: enkrat predlani sem si to že ogledoval sam in seveda nisem bil zrel za odlet preko kolov s trtami. Danes se mi ne zdi nič posebnega, še piha nič, položno je in štartat znam naprej! In seveda hvala osebju psihiatrične klinike.
Komentarji (4)
  • 1.Frenk Lokovšek : Erzo čestitke za novi prvenec! [19.01.2013 23:20]
  • 3.Zoran Gaborovič : No ja, ne vem, če se ti ni zdelo nič posebnega. Mene je zaključek položnega vzletišča takoj spomnil na turške čase :-). Še dobro, da je začelo deževati, ker Rooka pa res NE bi hotel zmočiti :-). [20.01.2013 12:01]
  • 4.Andrej Erznožnik : Mogoče nisem dobro rekel: dolg travnik do kolov me je pomirjal (boljkotantidepresivi,kijihdelijona psihiatrični,zaprti oddelekpress) [20.01.2013 13:25]
 

Dol po Erza z busom z zlizanimi gumami in čez Čehovine do Vipave, kjer se srečamo z ekipo, s katero smo se prvotno dogovarjali za Kovk (Lokovšek, Gošte Planinšek). To, da so spremenili svoje jutranje stališče o Kovku, da so naročili odpovedani kombi in nam nič sporočili, da nam s samega lica mesta niso sporočili ažurnih podatkov, itd., se sploh ne omenja. Zvemo le to, da nam sploh ni treba biti žal (leteli so po 2x-Frenk, naredili po 30km/glavo…), da je na startu pometalo in vleklo padala tako, da je šele po izdatni molitvi (Frenk) toliko za trenutek ponehalo, da je bilo mogoče sploh odštartati, da je potem itak vleklo v bazo, ki je bila že 150m nad startom…

Vmes Manca javi, da sta na Gabru z Andrejem po uri čakanja odstopila zaradi premočnega stranskega (J) vetra, ki ni hotel ponehati (hja, kaj pa nista zmolila ene dolge, tako kot Frenk…).

Ampak mi štirje smo se pa imeli vseeno super (čeprav me je ves dan po malem skrbelo, kaj se kaj dogaja z Modusom 🙂 ) !!!!

Že spet mimo dva dneva brez letenja in kriza je že spet huda. Še najbolj prijazno kaže na Primorskem, samo burja je prepreka (6/10 Portorož, Koper, 10/18 Kovk, ko se začne umirjati). Pavlič nima bolj konkretnih info, Čehovin pa najprej pove, da je v KP Ok, ampak čez pol ure javi v Gračišču burjo 4-5/11 in odsvetuje.

Navijam vsaj za Povlje, pa Erzo noče nikamor (ne da ne more, noče :-)…). Tako se sam odpravim proti Gorenjski, vmes se ustavim pri Sandiju, da mi nadomesti polomljeno klipsno na rukzaku in on je takoj za letalno akcijo. Najprej še razmišljava o Ambrožu, ampak je baza pod Grajcem in gasa na Povlje.

Pod travnikom ustaviva in Sandi zapluži navzgor po travniku. Snega je vsaj 40cm in hitro mi je vroče. Zadnjih 50m tacava vzporedno in še dol in gor, da narediva vzletno pisto 🙂 (=malo razorjeva sneg). Začnem postavljati, ko Sandi ugotovi, da je tangice pozabil v avtu in odlaufa po snegu dol (še malo potaca pisto…). Ko se vrača po hribu gor, sem že pripravljen na start.

Piha nič od nič, potegnem, cota gre lepo gor, ampak nič ne drži. Rinem po snegu dol, dokler lahko, potem pa mi zmanjka gazi, zaplužim v celec in padalo omahne čez mene. Ko nabiram in nosim nazaj gor, je Sandi že pri meni in mi pomaga postaviti drugič. Začutim rahlo sapico gor in potegnem in vlečem in že mislim, da se bom spet zrolal v sneg, pa le nekako posilim in začutim, da me zagrabi. Potem pa me lepo dvigne, tako da preletim drevesa levo ob spodnji jasi. Tako visoko nisem bil tukaj še nikoli. Skozi megličasto ozračje na levo nad spodnjo dolino in nad drevesi vse do križišča, kjer me vzame, potem pa kar drži in drži in pristanem daleč za avtobusno utico.

Zoranov let

Zoranov let

Ko začnem pospravljati, Sandi pristane pri utici. Predlagam mu, da gre sam gor po avto (želi si še hoje in gaženja), jaz pa medtem pospravim vso robo.

start je že prekrila megla

start je že prekrila megla

Juhuuuu, spet smo leteli :-).

Danes bi bil peti dan neletenja in s tem se nekako ne strinjam. Po Slo bolj ali manj sneži, z višino čisti J napovedno močno narašča (zjutraj na Kovku resnično 9/18 J). Pa najdem na kamerah sonček v zasneženi Ilirski Bistrici. Pa mi je jasno, da grem pogledati na Primorsko, pa bo kar bo. Erzo ne gre (mu je brezupno – pa delo ima, pravi 🙂 ), Mega ne more.

Ko odpeljem iz Lju, že na Brezovici snežni, v  Logatcu se s šleperji prebijamo skozi snežni metež. Moj primarni cilj je Sv.Križ pri Materiji (ki je zadnjič Erzu dal, Mirka zataknil, meni se pa zmaknil) in ko pri Kozini odvijem z avtoceste ne morem verjeti: snežni metež se je spremenil v rahlo rosenje in za Slavnikom je sončna luknja, ki osvetljuje prav moj cilj.

Ko se peljem gor, še vse OK. Se spravim iz civilke, tangice in coto na rame in zagazim gor proti kapelici. V zadnjih metrih pa sonček izgine in prihaja zavesa – sodrasta ploha. Ravno pokliče Erzo (ki me sicer vzpodbuja, naj vztrajam). Veter je na vrhu totalna NULA, jaz pa se nimam kam skriti in le malo počakam, preden pobegnem nazaj dol v avto. Malo vedrim in čakam na tisto sončno luknjo od prej, ampak vse se vedno bolj zapira. Temni oblaki. Slavnik je čisto izginil v bazah, ki pa res šibajo z J na S (ampak pri meni res ni nobenega vetra in to me najbolj moti). Malo še upam, potem pa vedno bolj začnem gledati proti Kozini in Kraškemu robu, kjer pa se blešči svetloba jasnega (?) dne. Končno dam gasa nazaj do Kozine in proti Kopru.

Na Kastelcu ven in na start Osp. Nobenega dežja (kaže, kot da je ravnokar ponehal), skozi živahne oblačke sije sonce, dim iz velikih dimnikov v smeri Trsta se leno zvija naravnost gor v nebo.

Hitro postavim coto in nataknem tangice le malo nižje na položnem travniku in potegnem. Padalo sicer gre lepo gor, ampak vetra ni in noče zagrabiti, sem prepočasen ko skakljam med kamenjem. Pade mi nazaj, ga spet postavim in še enkrat odlaufam. Tu, v spodnjem delu se pobočje malo bolj usloči in padalo zagrabi in že sem v zraku. Samo malo zavjugam v luknjo, potem pa ven nad vas in na pristanek. Pristanem pri (bivšem ?) kampu in potacam po namočenem in blatnem travniku.

Zoranov let

Zoranov let

Pospravim, sonce izgine, jaz hitro v vas. Nekaj redkih mimovozečih tudi približno ne namerava ustaviti, zato začnem zvoniti po hišah za prevoz. V petih me zavrnejo: 1.šoferja ni doma, 2.lastnik avta je na operaciji v Valdoltri, drugi ne znajo voziti, 3.nujno delo, ki ga ne more prekiniti, 4.mi ne morejo pomagati, čeprav bi radi, 5.gre ravno v službo (odlično, se vsedem zraven vsaj do avtoceste – ne ne, ne bo šlo, nima časa za ustavljat…). Pri 6.poskusu sem uslišan: zaprisežena planinka se samo pripravi (20 min čakam pred hišo), zalaufa makino in gasa gor na odcep Kastelec – super, hvala ! Vmes začne ulivati kot iz kabla in ko stopim na ovinku iz avta, odložim coto pod drevo, jaz pa poprek čez travnik in gozdiček proti parkiranemu avto, kamor pridem srednje premočen.

Letel sem in sem čisto hepi… Pa vse najboljše Mateji. Sem še malo za njen rojstni dan letel :-)… In nazaj proti Lju mi tudi kaos na zasneženi cesti s 50/h in z desno prehitevajočimi šleperji ne vzame dobre volje…