Erzo je že včeraj zvečer spraševal kako in kaj za danes, pa danes kaže bolje kot jutri, ko ne bo po napovedi nič. No, ne nič, ker bo cel dan dež. Danes pa zjutraj nad Slo ni dežja, ampak je povsod megla od podna gor. Okoli desete se nad Vipavsko dolino megla vseeno dvigne in ker počasi prihaja dež z JZ in je na Kovku lepih 2,5/4,4 J se hitro  organiziramo.

Manca ob 11.15 na Vrhniki, Erzo nekaj minut za njo. Gasa na Unc in v dežju  (ki pada od Lj dalje) vskoči še Mega in gasa naprej. Na Razdrtem piha burjica (!), na Kovku še vedno enak J,JZ. Ko se spuščamo v dolino, se res malo razsvetli in dež ponehuje. Ko parkiramo in si naložimo kramo – II.klasa (Erzo), staro padalo (Manca), cota klasa (jaz) nula klasa (Mega) –  že rahlo kaplja. Ampak ni krize. Okoli je megla, ki proti startu izgine.

Erzo ob prihodu na start poudari tri zahteve za start: da se vidi (izpolnjeno), da ne dežuje -premočno (izpolnjeno) in da piha vsaj približno v pravo smer… Žal temu pogoju ni zadoščeno, ker piha v rit in to gotovo vsaj 3m ! Malo postopamo in ko začne močneje kapljati, odidemo nazaj v avto.

Jaz še vedno upam, da bo kje kaj in priganjam Manco, naj še malo pobrska po tablici. Erzo najprej predlaga ogled Sinjega vrha, kar ob tem vetru nima smisla (še vedno bi rad kaj več, kot samo ogled…), potem pa zapeljemo na Col in na levo odvijemo proti Malemu polju. Pod Rizenberkom si ogledamo travnik, ki je res lep šolski teren in kjer so pred kratkim na burjo odleteli in nabrali in jadrali 40min. Ampak mi tudi iz avta ne stopimo, ker S nabija tako, da skoraj odtrga vrata na LCju…

Nazaj na Col in dol proti Vipavi, ker Mega opazi nek travnik nad Sanaborjem, kjer bi se mogoče kdaj dalo odleteti (sam ne danes…). Usmerimo se tja. Med vožnjo opazi budno Erzovo oko kulturnozgodovinske ostaline okoli bližnjega griča (Gradišče 351 mnv) in že so tu teorije: ostanki rimske utrdbe, ki je čuvala staro rimsko cesto, ki je gotovo šla nekoč najbrž tu čez. Da ne bi bilo treba stvari preveč razdelovati, raje vprašamo možaka ob cesti, kaj je to. In pove, da je to del 2.ombrambne linije iz I.vojne (?!). Nadaljujemo še nekaj ovinkov in se ustavimo pri nadaljevanju teh razvalin malo više na grebenu (Strojnca 403 mnm). Skrivnosti ne pridemo do konca in že skoraj pozabimo, zakaj smo sploh zavili v ta konec…

Nadaljujemo po cesti gor na planoto (tule sem že nekoč kolesaril v obratni smeri 🙂 ). Vzletnega travnika ne najdemo in kmalu samo še vjugamo po vedno bolj zasneženi planoti za Turami, mimo Ravnika do Abrama. Ker je tu kmečku turizem, se odločimo za postanek in kavico in analizo današnjega dogajanja in briefing za naprej. Manco prizadene zarešetkani medo, ki je maskota Abrama že od pamtiveka (no, najbrž prej še njegov predhodnik, tale je sedaj star cca 19 let ). Popijemo nekaj malega (ne bomo dali preveč zaslužiti tem zatiralcem živali…) in gasa naprej pod Nanos do lovske koče.

Tu že konkretno dežuje, vendar si ne moremo, da ne bi šli pogledati bližnji start (kjer je Erzo seveda že odletel) zraven bunkerja. Ko ga Erzo končno le najde, se izkaže, da ni zraven bunkerja, ampak je to vodna cisterna… No, kakorkoli, stvar smo si ogledali, nekoč bomo tudi od tu odleteli… Premočeni in premraženi se zbašemo v LCja in dol po serpentinah v meglo proti Podnanosu, vmes vdenemo še eno bližnjico do stare ceste, nato pa v Razdrto in gasa proti domu. Vliva kot iz kabla, ampak meni je blo prav luštno 🙂

Zjutraj je v nasprotju z napovedjo čudovit sončen dan z idealnim JZ čez vso Slo. Na Gorenjskem je bolj sončno in kar mika me, da bi šel na Krvavec, vendar je na vrhu močan SZ (6/8,9), pa tudi Ambrož javlja 4/6 Z, tako, da se lepotam odpovem.

Začnem gnjaviti že zelo zgodaj. Erzo bi šel okoli 12h, na Vremščico ali Kovk (4/6 J), pa si premisli, ker bo baje na Kovku premočno (vir: Ščuka 🙂 ). Pokliče tudi Mare, ki namerava po službi na Potoško (me tudi mika, samo pozno bo in vprašanje, kako bo takrat s sončkom…).

Tako prisede ob 12h Erzo v LC na Železniški, Mega na Uncu in gasa mimo vseh ostalih potencialnih ciljev na Lijak. Vipavska je že vsa pokrita. Malo zaokrožimo na pristanku – in gor in dol na start. Start je skoraj prazen, nekaj jih jadra nad grebenom. Mega nama pomaga postaviti.

Erzo odleti takoj, jaz po drugem poskusu in hitro naberem nad greben. Zdi se mi malo bolj mirno kot včeraj, bolj enakomerni in široki stebri. Ko naberem okoli 900, se odpeljem na V rob in naprej proti Zmajarski. Ves čas lovim dviganja, včasih bolj zunaj, včasih nad grebenom. Pred Zmajarsko naberem do 1200 in sem prepričan, da bom brez problemov preskočil na Čaven. Pa začnem izgubljati višino in še pred Z pobočjem Čavna potonem do 900. Tudi nobenega dviganja ni (kje je zdaj ta močan Z ?!), zato obrnem in nazaj. Občasno občutim močan Z, ki me upočasni na 15 km /h, malo dam gasa, občasno popravim višino, ampak na koncu sem le kakšnih 100m nad grebenom. Erzo, ki je za Ščuko odšel na Z do Svete gore, se je vrnil in se srečava nad startom. Le da on m po m nabira, jaz pa od zdaj naprej samo zgubljam. Erzo se odpelje proti Zmajarski (pa tudi on kar zgublja), jaz pa se grebem pod startom vedno nižje in se na koncu predam in po debeli uri pristanem zraven Mega in Ščuke, ki je danes na zaslišanju državnega inšpektorja :-).

Zoranov let

Jaz inšpektorju samo pomaham, pospravim in z Megom odšibava do Oseka pri Črničah, kjer se naloži še Erzo z vrečko regrata :-).

Erzov let

Ker je še zgodaj, bi jaz šel še kam in v Razdrtem odvijem na desno proti Vremščici. Ves čas že malo rosi, vendar se pripeljemo po spluženi cesti do spodnjega starta na Vremščici, kjer pa piha nek rahel SV. Tako se samo obrnemo, oddrajsamo dol in gasa proti Centru…

Danes je napovedan edini lep dan v tednu in veliko si obetamo od tega (no jaz vsaj, da bi letel brez snežink ali dežja 🙂 ). Vendar je ves dopoldan še vedno močna burja (na Kovku sunki tudi do 20), tako, da je edina izbira seveda Lijak.

Erzo organizira prvo ekipo ob 11h in to sva midva, ki se sama odpeljeva proti Vipavski. Druga (in morebitna tretja…) ekipa starta po 13h oziroma 13.30, z Megom kot prostovoljnim šoferjem. Med potjo še malo zabijava čas z etnografskim obiskom vasi pred Lijakom, ker vreme ni kot je bilo za pričakovati in se ostali (Ščuka, Slamič,…) nameravajo zbrati šele ob 12.30.

Ko sva končno na pristanku, je tam kar nekaj padalcev, v zraku pa še nobenega. Erzo bliskovito reagira in prisede v avto Valičev (in se tako izogne Igyju), ostali pa se zbašemo v Igyjev kombi in na start. Na startu kar piha, občasno tudi močnejši sunki. Valiča sta takoj v zraku in testirata Queena, potem pa že Ščuka, Erzo in Slamič.Potem pa sem za dvema ali tremi drugimi pripravljen tudi jaz.

Hrbtno dvignem kot se spodobi in po obratu me liftne direktno gor. V luftu je zelo razgibano (vsaj zame). Majhni in močno stebri, ki me hitro spravijo nad greben, nad 900m pa nekako ne morem nabrati več kot uro in se drajsam okoli starta. Končno imam dovolj in se odpeljem proti Zmajarski kar po robu grebena. Lovim dviganja in se držim ob robu grebena, pred Zmajarsko pa dobim lepo dviganje, tako, da se odpeljem do 1150. Manca je medtem prišla na pristanek. Odpeljem se naravnost nazaj do starta in čez do Danijela, kjer pa precej zgubim. Erzo, Ščuka in Slamič so nekje naprej od Sabotina in se dogovarjajo, da potegnejo čez Brda, dokler bo šlo. Ko se vračam nazaj pod start, odleti Manca, jaz na V robu naberem in potem greva skupaj do Zmajarske, kjer še enkrat naberem in nazaj. Danes mi je super udobno in toplo, ker sem zaradi napovedanega mraza oblekel čez vse še puhovko. Super :-). Ko prideva z Manco spet nad start, sta tu že Mega in Mateja, ki se pripravlja na start. Malo kroživa naokoli, ko Mateja poskuša odleteti, pa jo novo padalo (prvič na resnem startu z njim) prehiti in potegne dol po travniku (vidi Manca, jaz pa po obratu vidim samo, da leži na tleh in da ji Mega pomaga). Z Manco kroživa nad njima in poskušava ugotoviti ali zvedeti kaj se je zgodilo. Mateja končno vstane in sama počasi odide po cesti gor, Mega pa ji pospravi opremo in odide za njo. Z Manco upava, da je vse v redu in se zapeljeva do Danijela, potem pa na pristanek, kjer v močnem V pristanem po 2 1/2 urah.

Zoranov let

Manca malo za mano. Ob pospravljanju me popiše inšpektor Uprave za civilno letalstvo (seveda nimam licence s sabo, pa še nobenega drugega dokumenta…). Mega sporoči, da z Matejo ni vse v redu, da čuti močne bolečine v desni roki in da gresta na urgenco v NG. Midva z Manco (ki ima vsaj vozniško s sabo) pa v pobiralno akcijo v Laško deželo. Najprej po Slamiča v Čedad,

Slamičev zmagovalni let

potem pa še po Erza in Ščuko nekaj km naprej (sta se kar daleč nazaj pripeljala…).

Erzov let

Na poti nazaj zvemo, da ima Mateja zlomljen nadlahtnico in da je vsa v gipsu 🙁 !!

Bojda se spodobi držat obljubo in glede na to, da sem kakih pet minut po tem, ko sem pristal, Damjanu rekel “tole gre pa definitivno na blog”, evo ga.
Dan naj bi bil dober, sonček in idealen vetrc, v službi mi je uspelo oddat nekaj, kar sem pacal že rajšnepovem kako dolgo, vreme se bo skvarilo, tko da ni blo dileme. Zorana ni, Mateja gre v Portorož, drugi hodijo v Vipavsko dolino, mene pa mika Gorenjska, še enkrat po tem, ko sem uspel bit prejšnjo soboto v luftu več kot uro in pol. Zmotivirat skušam Damjana in predlagam pohod na Potoško ali Zaplato, vendar me pozneje pokliče, da mu ne bo zneslo in pride mogoče za mano in naj kar grem. Odrinem iz Ljubljane ob pol dveh, ko sem na Torovem pokliče Damjan, da prihaja za mano. Začnem se cijazit, ker se zmeniva da ga počakam v Preddvoru pred hotelom. V dobrih 20min ko ga čakam ugotovim da so pogoji res oh in ah, ker so baze visooooko nad Storžičem in prav tam nekje od spodaj majceni padalci. Rahlo živčen, ker ga še ni, tuhtam, da bova verjetno vse zamudila, vseeno pa se skušam tolažit, da je teden nazaj letelo gor še ob štirih. Končno pride, presedem se k njemu in korejec zapelje do rampe. S pospešenim korakom zastaviva pot navzgor, se ustaviva na napajalniku, malo pred vrhom pa se odcepim naprej “da se v miru preoblečem”. Pridem na štart, gor Skoberne, predvideva da “mal pojadrat se bo pa še dalo”. Damjan kmalu za mano, preoblečem švic majico, čez navlečem tri flise, postavim padalo in ob 15.45 odletim, za razliko od prejšnjikrat z nezavitimi gurtnami. Izi klof kmalu po štartu, za mano gre v zrak še Damjan, sledi požiranje do Jakoba in tam že domač steber, ki potegne na 1600, niti ne vztrajam do vrha. Potem pa kar direkt do Kališča, kjer gre v naslednjem še višje. Pogledam nazaj, Damjan še nekje na Jakobu, in si rečem “no fajn, bo ostal pri avtih, da bo prevoz v primeru nenadejanega pristanka”. Naslednji steber pred Tolstim vrhom me potegne na 2000, za sabo vidim Damjana in se spomnim na sceno, ko sem računal da bo ostal pri avtih, on pa ni čutil potrebe po tem in sva potem lahko eno uro pešačila izpod Povelj nazaj do Mač. Nato do koče na Kriški in nazaj visoko nad grebenom, zagledam Damjana ko povrtava nad Storžičem in si mislim “u, kolk se nekomu zdajle smeji”. Ob Storžiču tud jaz začnem vrtet steber ki bi potegnil tja gor, pa na 2000 nalašč izstopim in odletim mimo, spomini na lansko mletje 100m stran od vrha so namreč v grlu naredili čuden cmok. Potem le peljem, ura je pet in vse leti gor, razgledi na zasnežene gore so neprecenljivi, pridem do Potoške, obrnem, nazaj do Storžiča, na poti spet srečam Damjana, ki se pod mano vrača s Kriške in napoti proti Potoški. Obrnem, spet visoko nad Kališčem in na Srednji vrh nad Zaplato. Vidim, da Damjan pristaja na travniku pri avtu, v zraku pa vse postane čudovito mirno. In potem – to je bila pa Češna na torti – kake tričetrt ure 5-10m nad tlemi v totalno mirnem luftu drgnem pobočje nad Zaplato in ne le da drži, še gor gre, začel sem na 1650 in končal na skoraj 1800. Na dolino pade senca, pobočje je še obsijano. Rečem si, če ne bom zdaj, ne bom pa nikoli in snamem rokavico in naredim par fotk, pri čemer mi roka skoraj zmrzne. V zraku že dolgo ni videt nikogar več. Sploh se mi nikamor ne gre in vztrajam vse do šestih, ko sonce zaide za Julijci, mene pa vendarle že rahlo trese. Vario pravi da je temperatura -1 (pa ga mam na sumu, da ga malo moja noga greje), pa še mehur se začenja oglašat. In grem, pravzaprav je že dovolj. Prepričan sem, da je Damjan že odšel. Čeprav je še vedno držalo, se v fantastično mirnem zraku odpeljem proti Kališču, nato še enkrat nazaj do Jakoba in nato nad pristanek. Ko naredim zadnji ovinek se mi zdi, da je Damjan tam, in res je bil. Pristanem ob 18.22 Izmenjava roki in vtise in greva še na en pir. Čudovit dan in še vedno se mi smeji.