Danes se prvi oglasi Tom. Po detajlni analizi gradientov, smeri vetra, predvideni osvetljenosti tega dela planeta Zemlje in še neštetih drugih faktorjev je nastavil enačbe in ven je padel rezultat: Ambrož in Karavanke. Jaz sem seveda za (nisem bil v domačih logih in svoji padalski zibelki že xxx časa…), Erzo se pod težo znanosti in dokazov (sprva) brez pripombe podredi izbiri. Panika je za čim prej (potem je namreč možen povečan razvoj Cu-jev in morda celo nastanek CBjev in posledično neviht, izračunan šibek veter JZ trenda po nadomestil res velik gradient).

In se na pumpi v Vodicah (da bo en avto na voljo za povratek iz Kranjske gore…) Erzo presede v LCja in na pristanek, kjer ob cca 11.30 že čaka Tom (ki se baše z ogromnim sendvičem -> let bo še dolg 🙂 ). Ker piha kar konkreten Z, nam ni preveč všeč in malo modrujemo kaj storiti…

Gasa gor na Ambrota, kjer piha Z močno (OK). Gremo do Zgornje poseke, vendar je parking zabasan z 1,5 snega (no v bistvu parkinga ni), pregaženo tudi ni na start (te podatke je Tom pozabil vključiti v enačbe 🙂 ), tako da se raje vrnemo dol na Ambrožarja in se naštimamo na asfaltu, potem pa samo za končno postavitev zagazimo v blato pod robom.

Potegne Tom na robu, pa Erzo (s popravcem), pa jaz (brez popravca). Najprej mislim, da me bo kar na koncu travnika prizemljilo (onadva seveda odletita ven lepo in že vrtita), potem pa le nekako pridem okoli roba nad drevjem do sprednje glave in začnem tudi jaz vrteti. Vsi pač vrtimo, eni v levo drugi v desno, pa pol obratno, pa malo tu, pa malo tam (vse locirano med Apnom in Ambrožarjem). Je kar precej razrukano in sunkovito in ozko, ampak nekako le najdem in navijem na 1400 (nad Zgornjo poseko: prvič z Ambrožarja 🙂 !!) in sem ful ponosen, ker sta onadva celo pod mano (za nekaj minut…).

Tom se odpelje proti Z in scuri skoraj do podna za Grajcem in se nekako spet pripelje na sprednji rob pri Apnu (ne vem kako !?) in začne znova. Erzo je na cca 1400, ko se odpelje proti Slemenu, pa se mi zdi, da ga kar dviguje, ko grem za njim. Mene pa ne. Postajam nervozen, ker kar tonem nad osrednjim grabnom. Erza ne vidim več, ker imam opravka s seboj  (se je umaknil v Lukenjski=Drekov graben in tam nabira…). Poskušam proti Štefanji, pa me pred Kopo kar ustavlja. Ko mi je jasno, da ne bom več prišel nazaj proti Stiški (da bi pristal za Grajcem), pa tudi do Štefanje ne, se vržem čez sedlo za Kopo in tu me požira z -4,5. Pa ja ne bom kar v gmajno zaružu… Končno se padanje le malo umiri, celo par metrov se dvignem, dolinc nažiga na polno, ampak do travnikov na dnu doline pred izhodom iz Kokre ne pridem niti pod razno. Izberem si travnik na pobočju spodaj (kasneje Damjan pove, da je to njegov pristanek 🙂 ) in ob srednjem razmetavanju pristanem (in se začnem smiliti sam sebi…).

Zorano let

Povem, da sem na tleh, Erzo pa s 1600 vozi čez Možjanco proti Z. Za piko na i še Tom pove, da je tudi nabral na 1600 in gre čez (“kje je Erzo,…aha, ga vidim na Zaplati,…grem…”). Onadva naprej, jaz pa pakiranje in šetnja v dolino.

Na cesti v smeri Jezerskega 10 avtov, dol nič. Končno pripelje razkliman picup neznanega porekla in v njem 2 neobrita tipa z razmetanimi motorkami, štriki, zajlami … scena za film Motorka 6… “Ti samo uđi, mi idemo na Loka”… pa sem not. Do križišča v Visokem me ne razsekata (oz.razžagata) in sem zunaj za naslednji štop.

Prvi avto ustavi: študentje se peljejo domov s predavanj: Kmetijska šola v Naklem-Biotehnični faks (?). Vozi luštna punca, ki je začela baje voziti blazno umirjeno (zaradi mene, da se ne bi prestrašil, ker baje sicer vozi dokaj divje). Ko povem, da sicer letim s padalom in kako to, da tukaj štopam, takoj doda gas in gume zacvilijo okoli ovinkov, ko svoja sošolca (bodoča visoko usposobljena lastnika kmečkih površin) skipa doma. Mene pa bo potegnila pod Ambrota. Punca sicer rada divja z motorjem in jo kmetijstvo ne zanima (?), se bolj ukvarja z glasbo in TV in to. Pa “na zdravje glejte” mi še reče in se predstavi kot Jasna. Kmet zarukan, še ne štekam in pravim, da pazim, kolikor se da (in si malo pomasiram bolečine v kolenih in hrbtenici)  🙂 !!. “pa z Boštjanom delava skupaj, bomo imeli večji rating…” in mi potegne, da je rekla “pa Na zdravje glejte”, ne na zdravje 🙂 🙂 … in pripelje do pristanka točno v trenutku, ko Erzo pristaja v gnojnici na povratku s turneje na Križki gori. Z zanimanjem opazujeva njegov pristanek, potem pa se zahvalim Jasni Kuljaj za prijazen prevoz in obljubim, da bom pogledal v petek naslednjo oddajo Na zdravje (me pa bolj zanima, kako ona zgleda v tej oddaji kot Boštjan Romih), saj sem jo doslej videval največ po 1/2 minute (preden sem preklopil kanal…).

Erzov prelet

Pomagam Erzu pospraviti in gor po LCja in dol do Toma, ki je tudi pristal

Tomov prelet

(ne moreš, da verjameš, kako temu tipu vse rata 🙂  – vir: Erzo+Zoran – pa še sendvič z začetka zgodbe je bil upravičen 🙂 ).

Erzo hoče domov spuščat zmaja z otroci, jaz pa naprej…

Me je namreč vmes klical Damjan, ki prihaja na Gozd. Na pristanku se dobiva in gasa gor. Moj namen je prvič preizkusiti novi sedež (v znanem okolju).

Na startu gužva tečajnikov (Prevkotovih izpod neuporabnega Ambrota, pa Sandijevih tandemistov, pa…). Damjan se hitro ušunja med gužvo in odleti, jaz pa študiram sedež (in sem počasen kot vedno 🙂 ).

Bližajoča nevihta ustavi Prevkotove tečajnike za nedoločen čas skozi Prevkotov glas, ki prihaja iz sprejemnikov (še predno začnejo startavati), tako da mi naredijo prostor in po krajšem čakanju (da poneha pihati dol po startu), elegantno odletim hrbtno… V zraku celo malo vrtim in na začetku naberem, potem pa počasi nad pristanek, kjer v močnem V pristanem po slabih 20min.

Zoranov let

Sedež super (samo še težje se zbašem v kokon, kot doslej), najbolj pa sem vesel snidenja z Damjanom po res dolgem času 🙂 :-).

Danes je bil sicer napovedan deževen dan, pa že zjutraj ni bilo ravno veliko dežja. Čez Slo sicer JZ od spodaj do višav. Kamere pokažejo modrino in sonček že dopoldan na Gorenjskem in ob morju (sploh v Istri).

Erzo ne more prezgodaj, Mega bo danes čolnaril z Lusjo po Rakovem Škocjanu, Mateja je itak v bolniški – v službi. Še Damjana podrezam, pa bo tudi šel šele kasneje (najbrž na Špico).

Tako se sam odpravim proti Vrhniki na matinejo – kakšen projekt pred glavno akcijo. Erzo mi je namignil Gradišče pri Žažarju in kmalu si ogledujem okolico potencialnega starta. Ko končno pridem na lep in razgleden griček, kjer je start, je vse super, razen vetra, ki piha 7,5/10.4. Čeprav je smer idealna, piha v sunkih in jakost ter pristanek v luknji spodaj (rotorji ?), me odvrneta od akcije in počasi se odpravim z izleta na Vrhniko.

Uskladimo se z Erzom in Emilom in kmalu smo prek Unca vsi trije v LCju v smeri proti Vremščici. Ker je tudi tam premočan veter (Škocjanske jame 5/7,8), si vmes premislimo in zavijemo proti Pivki in gor na Šilentabor. Tu so sunki tudi do 13,8, tako da samo obrnemo.

Gorazd Širca se oglasi izpod Vremščice (že čaka), zato se usmerimo po najkrajši poti tja. Poberemo ga pri letališču in gasa gor.

Na startu piha 6,5/9,8. In piha res hladno. Gorazd se na vse kriplje upira Erzovemu provociranju, naj nam kralj Vremščice vendar pokaže, kako se gre v zrak. In se predamo in gremo še malo naokoli po planoti pogledati, ali bi se kje dalo odleteti na burjo  proti S (seveda kdaj drugič, danes nabija JZ 🙂 ). Po sprehodu offroad z LCjem se vrnemo na start in še malo modrujemo.

Piha res malo manj (6,5/7,9) in končno Erzo zgubi potrpljenje (Gorazd se ne premakne in se še vedno izvija) in z Emilom potegneta robo na start. Tudi jaz se priključim in začnemo postavljati. In seveda zdražimo še Gorazda, ki je v trenutku z robo pri nas. Emil odleti, Erzo malo za njim. Gorazd me seveda prehiti in kot zadnji lepo hrbtno startam. Potem pa na dinamiki drajsamo slabo uro sem in tja bolj ali manj blizu pobočja. Le Gorazd se je odpeljal ven in scuril na letališče (da ne bo problemov s prevozom gor 🙂 ). Na koncu pristanem pod cesto na svojem običajnem pristanku,

Zoranov let

Emil Na piki,

Emilov let

Erzo pa toplanda po vmesnih pristankih (spet nabira starte 🙂 ).

Erzov prvi kos

Erzov zgornji pristanek

Erzov zaključni let

Gorazd je voljno, mi pa se po zboru odpeljemo najprej na Unc, kjer pozdravimo Lusjo in Mega po uspešnem čolnarjenju, potem pa razlaz na Vrhniki… Pa smo le odleteli…

Na poti v Lj še Damjan pove, da ni letel na Špici, ker je bila tam GRS reševalna akcija gnezdočega padalca…