Danes je vzrok za Erzov prvi klic Luka Slak (ki bi rad šel nekam letet – se ve, koga pokliče 🙂 ). Primorska je zamegljena do tal (za kamerami  to javi tudi  Ščuka in potem še Gorazd) in že se skoraj odločimo za Krvavec, ko Gorazd popravi izjavo: doli se odpira in bo…

Slak in Erzo v LCja in na letališče po Gorazda, ki že jamra, da smo pozni in zamujamo najboljše, ker se spet zapira.

Na zgornji start, kjer piha lepo gor, vendar ne preveč močno. Postavimo in v zrak: Gorazd, pa Erzo, pa se odpravlja Slak, ko že pride po bregu gor Erzo, )ki očitno že nabira starte take dolžine, da so za med Svoleta 🙂 ).

Erzov prvi – za Svoleta

Odleti še Luka, Erzo drugič in jaz. Celih 15 min uspem jadrati na šibkem vetru ob boku Slaku in Erzu (ki pristaja malo pod spodnjim startom – aha, hkrati nabira tudi različne starte 🙂 ),

Erzov drugi zgoraj

potem pa na letališče, kamor je že scuril Gorazd (“pozni smo bili, malo prepozni, obrnilo je na SZ in odneslo stebre in baze ven in je konec za danes…” me sprejme na pristanku).

Zoranov let

Kmalu pristane še Slak.

Slakov let

Pospravimo in ko se z Gorazdom odpeljeva gor po LCja, pristane tudi Erzo.

Erzov tretji s spodnjega

Gorazd se poslovi, ker danes ne bo nič več…

Za nas tri pa seveda dneva še ni konec. Predlagam Strmco, če pa ne bo, ostane še vedno projekt Unc. Slivnica je za scurit (pravi tokrat delujoča Emilova postaja), tako da gremo res najprej od zadaj proti Strmci. Vmes kličemo Emila za info, pa se ne javlja. Jasno, saj je v luftu nad nami, ko pridemo na Strmco.

Veter kar nabija in bori šumijo (6,5/9,3 izmerjeno na startu zgoraj) in Redstar na travi nekaj štrika na starem Emilovem padalu (svojega je že oddal Cigli).

Brez razmišljanja zmečemo robo na start. No jaz malo razmišljam, ker se mi zdi, da se bo ravno ulilo in da je spodaj blatno (Planinsko polje je večinoma pod vodo) in da me nekaj kar vleče, da dam priložnost coti in tangicam, da se izkažejo. Erza izstreli v luft kar s sedla, Slaka tudi po nekaj poskusih, jaz grem gor do klobase in tam počasi postavim in naredim zidek in sploh obvladam coto in lepo hrbtno v luft.

Potem pa jadramo in se vozimo sem (do Petriča) in tja (do Lipovca in še dlje) do mraka, ko se odpeljemo daleč ven in nazaj na pristanek.

Erzov let

Slakov let

Emilov let – ima najdaljšega

Zoranov let

Že skoraj po temi končno odpelje Emil gor po avte in zaključimo. Dosti bolje, kot smo pričakovali. Ponoči Erzo javi, da se je z SMS že vnaprej Dragan Vidic prijavil za našo jutrišnjo jato (če se bo le jadralo…) 🙂 .

Erzov komentar leta: To je bil dan, ko je domačo, rodno grudo začasno (?) zapustil nekdanji, večletni, najboljši, ki ga je kdaj imela, upravnik Strmce in se je napotil v deželo himalajsko, nepalsko. Srčno upamo, da se vseeno vrne. 
Mi smo po zablujeni Vremšci, 
našli tu predvečerni pristan, 
in smo se spomnili še nanj.

Najprej pokliče Erzo, da Činks že kuri za Lijak, kjer da je/bo super, ampak, da lahko midva greva tudi kasneje… Potem se javi Tom Pavlič; ugotoviva, da je pri nas beda in on kuri za Kovk, kjer bo super, bo rezerviral pri Božiču mesta za ob 13h. Potem se javi Erzo in se uskladiva za dvanajsto z Vrhnike do Anje. Pa javi Ščuka (ker me ne dobi, ne vem za kam kuri on). Pa se javi Erzo, da se je javil Mirko, ki bi lahko ob 13.30 bil na Vrhniki; in konec koncev: zakaj bi se metali dol tako daleč, če se lahko mečemo dol tudi z okoliških gričev. Sem za. Erzo odjavi mesta pri Božiču. Pa se javi Erzo, da kurijo Činks in Tom in Ščuka in sploh vsi in mogoče pa bi le šli dol. Sem za.

12.45 Vrhnika (Erzo. Činks, jaz). Avtobus Vrhnika->Anja 13.30. Gorazd, Nevidni, Tom, mi trije pa še en neznani. Samo Božič brbrrr gor na sam start.

Ko pridemo, se dotedanja burja spremeni v idealen J. Ko postavimo, že uplakne. V luft: Gorazd takoj, Tom z malim zamikom, potem jaz, (potem dolgo nič, pa neznani, pa Nevidni, pa Erzo, pa Činks).

Jaz se borim na Podrti, medtem ko Kralj Vremščice brezbrižno vozi svojo Mantro 6 nad grebenom in se Tom bori sumljivo nizko pod grebenom, oba protu Hublju. Naberem do grebena Podrte, pa takoj, ko hočem naprej, zgubim in nazaj in se še naprej borim, medtem, ko se pripeljeta Erzo in Činks in ostali in se flegma odpeljejo naprej. Jaz se še borim, dokler se ne neham boriti in se odpeljem do Anje (slabe pol ure borbe…).

Zoranova borba

Ko zelo počasi pospravim in se spravim do Anje (ki je zaprta), počasi pristajajo ostali… Ščuka med prvimi, ker mora v vrtec (ne, ker bi slučajno scuril…). Zadnji je seveda Erzo (v Vipavi).

Erzov let

Počakam Činksa, da pospravi in po Erza in potem vso pot do Vrhnike ugotavljata, kako je bilo super in lepo za jadrat (najbrž je bilo nescurljivo 🙂 ).

Danes sem zelo časovno omejen in bi samo zjutraj lahko kaj naredil. Prleti sms okoli 9h od Luka, da bi tud on nekam šel. Začnem gledati kam kje, kako, čim prej… pa me reši njegov klic. Ugotoviva, da bo najbrž kar Gorenjska – čim nižje (gori nabija: Ambrož 8/12,2 JZ).

Pokličem še Erza, če je kaj v njegovih krajih, pa s terena javlja, da je vse v megli do nižin. Ga je pa že Nevidni klical, da je pri njih suho (še malo prej so na kamerah mojega računalnika bile ceste mokre 🙂 ) in vabi na Koprsko…

Ostaneva sama z Lukom. Smer Povlje (ali mogoče Sv.Lovrenc). Za Kranjem se odpre, pokaže se celo nekaj modrine. Na pristanku se odločiva za Povlje (bolj J, JZ se nama zdi) in že sva na cesti gor. Voziva med kupi sveže hlodovine (kaže, da bodo kar goloseke tu naredili – to bi imel Mega kaj za povedat …) in zame je pokrajina kar spremenjena glede na stanje pred skoraj 1 letom…

Parkirava in skozi mehko blato in smrekovino na travnik in gor na vrh v sonček. Luka postavi trakec na palico. Idealno gor.

Postaviva drug zraven drugega (jasno jaz cota klasse) in potegneva v sončni dopoldan. Čez nekaj minut pristanem v blato in mokroto zraven avtobusne postaje,

Zoranov let

Luka pa nekaj metrov naprej.

Lukov let

Letela sva 🙂 .

Že včeraj zvečer je Nevidni zdražil z napovedjo današnjih idealnih pogojev (še pred dežjem…) na Vremščici. Sam vrh bo padel… Zjutraj najprej zdraži Erza, ki se ne da spraviti na obrate. Jaz bi pa kar šel dol, saj je povsod drugod po SLO telo močan JZ in je edino tukaj nekaj šans za letenje. Pred dežjem.

S Petrom se zmeniva ob 11h na letališču. Med potjo na Vrhniko še spodbujam Erza (ki je že uspel zaključiti svoje obveznosti…), pa se ne premakne: njega tja dol ne mika. Hoče pa svojega XC3, ki je pri meni in se zato ustavim na Železniški. Seveda se na koncu preda :-). Odšibava do doma še po Mantro in dol.  Vreme ni obetavno, še Razdrto zabasano z meglo. Po Čebulovci se malo izboljša in na letališču sploh ne kaže tako slabo. Še Kralja Gorazda počakamo in z LCjem gasa gor na zgornji start (vrha Vremščice sploh več ne omenjamo – res pa, da je zunaj le še Bukov vrh, glavni vrh je že v bazi).

Tu piha. Res piha. Na grobo ocenimo okoli 10, časa za meritve pa ni, ker se moramo kar pripraviti (da nas ne prehiti dež 🙂 ). Ščuka in Gorazd postavita kar malo nižje po pobočju, kjer malo manj nabija, Erzo pripravlja zgoraj, za robom. Jaz hitro ugotovim, da na tem vetru ne bom uspel pripeti in pripraviti padala in se tudi umaknem gor, kjer sunek vetra ravno malce odpelje Erza po pobočju. Ščuki uspe odleteti, Gorazdu sfedla padalo in ga pride razpletat gor za pobočje. Tudi Erzo uredi svoje padalo. Prestavita se dol po pobočju in odletita.

Vsi visijo malo pred štartom in se komaj pomikajo naprej. Uspem svoje padalo lepo pripeti na sedež in ga nabranega odnesem dol. Samo malo ga razprem v pahljačo in ob hrbtnem dvigu je v trenutku nad mano. Kar težko ga stabiliziram, in po obratu sem že v luftu.

Zelo počasi grem naprej ven in gor. Rahlo pohodim gas in potem zapeljem sem in tja in sem že malo nad startom. Čeprav je veter močan, imam občutek, da obvladujem padalo. Vsi so bolj spredaj pred pobočjem: Ščuka višje, Erzo nižje, Gorazd tudi vozi svojo Mantro 6 niže proti spodnjemu startu. Levo z vetrom mi gre tudi čez 40, desno proti vetru okoli 15. Vendar se počutim povsem udobno in vozim sem in tja bolj ob pobočju približno na isti višini kot Ščuka. Pa me opozori, naj grem raje bolj ven, ker bo bolj varno. Poslušam ga, vendar začnem takoj zgubljati višino. Medtem Erzo nabere in kmalu so vsi nad mano. Poskušam malo nazaj ob pobočje, pa vseeno ne uspem nabrati. In naenkrat se mi vse v glavi obrne. Zdi se mi, da sem nizko nad drevesi, naprej komaj gre (13,… 10) in začne me skrbeti, ali bom sploh pririnil do letališča. Začetno “brezskrbno” jadranje se spremeni v rinjenje proti pristanku na letališču, kjer pristanem po skoraj pol ure.

Zoranov prvi let

Na tleh piha kakšne 3 m. Počasi pospravljam in gledam, kako se oni trije “brezskrbno” furajo sem in tja (se mi zdi, da kar na višini štarta.