Danes po napovedi manj vetra kot včeraj, sicer pa podobno. Nevidni MM je včeraj napovedoval za danes Vremščico, s tem, da je treba čim prej na start, ker bo potem (ko je čas za pobrati otroke iz vrtca 🙂 ), že zaprlo in ne bo nič več. Tako je najprej dogovor za 12h, pa Erzove obveze prestavijo čas na 12.30 (zelena zavist od včeraj mu ne da, da bi današnjo Vremščico izpustil, čeprav, roko na srce, smatra, da bi bilo bolje na projekte na Dolenjsko, ker bi to bilo bolj sigurno 🙂 – pa še prav ima, se bo izkazalo konec dneva…).

Vmes še snameva Mega na Uncu in do letališča. Spet se Nevidni izogne furi gor, saj je le Erzov enoprostorec (odslej bo to EEP !!) dovolj velik za 5 ljudi (še Rajko Sila) in 8 padal… Seveda z EEP limuzino ne moremo na zgornji start, kar pa je, v današnjem SZ vetru, edina varianta. Torej pešaka od križišča gor, z vetrom v rit.

Na vrhu posedemo po griču in modrujemo, ker piha čisto z desne, celo malo od strani od zadaj (tudi Veliki klopotec tako kaže). Nevidni ne izgublja časa z modrovanjem, ampak izvaja fine tuning na sedežu in ostali opremi… Končno obrne veter malo na Z (ko Nevidni potegne padalo iz vreče – to običajno vremenu pomaga 🙂 ) in panika. Izkoristimo trenutke šibkosti vetra (v smislu jakosti in smeri 🙂 ) in drug za drugim stopimo v zrak…

Po začetnem liftu se obrnem direkt na Z v smeri spodnjega starta in skoraj mirujem (10 naprej), potem pa dobim batino, ki me celo rikvercne in prestavi 100m više (ostale to zelo zabava – povedo ob koncu…) in potem gre malo laže naprej. Erzo in Nevidni zadaj nabereta ( s pomočjo te iste batine…), jaz pa si ne upam obračati (da me ne odnese preveč v levo nad bore) in raje rinem naprej. Ko pridem pod nivo grebena (mimo spodnjega starta), me SZ samo še splakne proti letališču. Najprej mislim, da sploh ne bom prišel do tja, pa se na odprtem padanje umiri  in lepo živahno pristanem na koncu piste.

Zoranov let

Rajka Sila je samo splaknilo dol po pobočju, tako da še do Pike ni prišel. Erzo in Nevidni sta dovolj nabrala na vrhu, da sta visoko pririnila nad letališče in se tod naokoli obešata še pol ure. Mega samo scuri zraven mene. Ko pospraviva, tudi Nevidni in Erzo (Erzo zadnji 🙂 ) pristaneta pri avtih.

Erzov let

Mega gor po EEPja in Erzovo denarnico, ki se valja po startu (ne zgubljam samo jaz stvari na startu 🙂 ). Sedaj pa naprej, ker je dan še mlad in je ta veter treba izkoristiti…

1. Najprej na Zajčico – pod gavgami (pod Na gavgah), kjer nas ustavi lastnik visoko ograjenega gojišča srnjadi. Ne, danes ne.

2. Potem gremo do Lipice in do meje in le najdemo cesto gor na Kokoš. Na koči na vrhu ostanemo samo s pregrešno dobrim vonjem po golažu- brez golaža (kdor je pač bil zainteresiran 🙂 ). Naslednjo uro tavamo po okoliškem borovju in iščemo/najdemo T(ita), ki pa je neodletljivo zarasel s šibjem (Erzo bi, če bi le malo bolj pihalo 🙂 ). Slabo je to Ščuka pred 10 leti pucal… Erzo še kar noče iti in bi z žagico začel pucati, pa mu je ne Mega, ne jaz,  ne dava…

3. Pod to točko raziskujemo več področij pod V pobočjem Nanosa med Šmihelom (Kaculj) in Stranami, pa v glavnem najdemo samo italijanske bunkerje…

4. Končno se odpeljemo na Unc, odložimo Mega in v zadnji svetlobi dneva Erzo odskaklja z Velikega Orljeka, da je zadovoljen 🙂 …

Erzov Veliki Orljek zvečer

Zjutraj še malo sončka, potem pa se začne zapirati, kot je napovedano. Zelen JZ čez vso SLO. Kličem Erza, pa ni zanimanja (“službene obveznosti, pa preveč piha…” – kot da je to ovira 🙂 ). Svetuje pa, naj zdražim Nevidnega MM. In ga res: tudi on predvideva, da bo premočno, ampak ker je doli že vse pokrito, mogoče ne bo premočna dinamika na Vremščici… sva zmenjena za ob 12 in pol… Erza še vedno ne gane.

Ko sem na poti proti Vrhniki se še enkrat slišiva – in ga še vedno sploh ne zanima. Sporočim Manci, da bova s Petrom predhodnica. Na letališču Nevidni zmajuje z glavo, da so občasno resni sunki. Ampak pejva gor pogledat.

Na zgornjem startu piha-piha (“ravno na meji za odletet” – po MMju). Priveževa se v sedeže in čakava na primeren bolj šibek trenutek. Manca hoče natančne podatke, ker je že na poti po Mega in ne bo hodila sem, če ni res OK. Zmerim hitrost 7-8 /9,5 (pa ne merim predolgo, da ne bi prišel še kakšen sunek 🙂 ). Z odgovorom je zadovoljna in bosta prišla 🙂 .

Nevidni se izstreli v luft. Jaz še čakam na malo šibkosti, pa je ni. Potegnem … in me odkajta-oddrajsa na vrh hriba (na nogah, da ne bo nesporazuma). Nekako le udušim padalo in grem še nižje po hribu. Sedaj ga samo za 1/3 razprem in čakam. 10-15 min.

Potem pa le za trenutek ošibi in potegnem in ga stabiliziram nad glavo in se obrnem … in me že dvigne od tal naravnost gor… in me kar lifta kakšnih 80m nad start. Potem se ustavi dviganje in začnem lesti naprej z 10 (Bernoulli pa to…). Slowmotion vozim v močnem vetru ves napet sem in tja in nabiram. Peter je že bolj spredaj in više in bolj razkošno obrača. Na spodnji start prideta Manca in Mega – najprej na opazovanje. Peter mi pokaže močnejše dviganje na desni in zapeljem tja. Zdaj sem že čisto sproščen. On je kmalu do baze (1200), jaz pa tudi (lepo počasi – z vetrom 50, proti vetru 10, pa na trenutke tudi manj). Manca pride v luft, za njo pa še Mega (tam spodaj 🙂 ). Čez nekaj časa se odpeljemo daleč ven proti letališču in začnemo zgubljati. Posamično se vračamo in smo ekspresno (45) spet pri pobočju. Jaz najnižje in se že sprijaznim s pristankom na Piki. Pa le stisnem ob pobočje in sem po nekaj zavojih spet v močnejšem dviganju in… nad zgornjim startom. Manca toplanda.

Jaz spet naberem kakšnih 100m nad start v vedno močnejšem dviganju (Bernoulli pa to) in me že skoraj splakne za start (brez gasa rikverca…), pa se z močnim gasom le zrinem naprej in potem samo še dviguje in se peljem na isti višini naprej čez letališče in cesto nad Škocjanske jame (čudovit pogled na kanjon reke Reke in njeno izginjanje v udor Škocjanskih jam… ). Mega se ekspresno vrača, Nevidni pa vidno še naprej vrti nad Škocjanom. Ko se nagledam, se ekspresno odpeljem nazaj. Mega toplanda, Nevidni mi je res neviden in meni zmanjka baterije v postaji in ne slišim več, kaj nameravajo ostali – predvidevam, da bomo počasi zaključili in pristanem na letališču. Prečudovito letenje v močnem vetru z nekaj bazami.

Zoranovo jadranje 

Pa ne zaključijo… Manca še enkrat v luft (vadi hrbtni start v močnem vetru), MM pa se spet pojavi nad zgornjim startom in še pol ure drajsa po luftu, dokler končno le ne pristane zraven mene… Mega pripelje LCja dol, Manca, ki medtem spet toplanda in pospravi,  svojega,

Nevidni odhiti po obveznostih, mi trije pa na zaključno druženje v Dolnje Ležeče. Fenomenalen letalni dan, glede na pričakovanja in tudi sicer 🙂 .

Smo bli danes zmenjeni za Krvavc, pa je Erzo dopoldne spet nedosegljiv. Ko vrne klic, ne ve nič o Krvavcu, ker je s Ščuko zmenjen za Buzet (jaz sem ga odpovedal včeraj zvečer…).

Tako se sam odpeljem pod Ambrota, kjer je Guido že peljal prvo rundo na Zg.start. V drugo ravno odpelje še Cigla, jaz pa počakam Simeona nekaj minut, ker baje prihaja za na Krvavec. Skupaj greva do gondole in gor. Jaz s šestsedo na Krvavec, on z dvema sedama na Zvoh (baze na 2000 in okoli Zvoha že meglice).

Na vrhu piha lep J-JZ in postavim pod vrhom proti anteni. Ko se uštimam, potegne z desne Z in mi ga zrola. Še enkrat raztegnem in čakam, pa kar ostane kot je. Ko mi ga v drugo posvaljka, naberem in čez grič na Z pobočje, kjer veter ravno fecla Guidov vijolični M6.

Skupaj pogrinjava in čakava, ker vmes prbijejo J sunki… Končno je nekako Z in potegnem in sem v luftu. Takoj me malo dvigne in obrnem in malo naberem. Gvido je tudi v luftu, rahlo pod mano. Skupaj se peljeva ven v smeri grebena (proti Možjanci) – Guido kot kanta dol. Jaz začutim ruker Z in zavrtim in me že dviguje z 2 močno zanešeno proti hotelu. Spet sem na 1800 in grem spet naprej v smeri Potoške. Vidim,da Guido nabira nekje nad Štefanjo, potem ga izgubim. Lepo drži, naenkrat dobim rahlo nad Kokro še batino Z s 3 gor, pa samo padem skozi in potem se mi udre z -3. V nekaj minutah zgubim 400m in ugotovim, da sem čez greben nad Kokro in ker nočem zaružit v Kokro obrnem s 1200 proti Štefanji. Naprej gre 5 direkt v veter (V-JV ?!), s 3/4 gasa pridem na 12 in kar pošteno šejka in zgubim še 200m in že skoraj ne verjamem, da bom čez greben, pa le zrinem in me potem rukne in zavrtim s 3,8 gor in sem s 4 obrati v močno zanešenem dviganju vzhodnika 300m više (in spet nad sedlom Kopa). Ker imam počasi zadosti rukanja, se odločim naprej proti Štefanji (pa tudi, če bom tam moral pristati). Občasno spusti -2, pa spet dvigne in pririnem preko Dvorjanskega hriba pred Grajca. Tu pa je še močnejše rukanje, tako da se zapeljem nad pristanek. Pa sploh noče dol ampak gore-dole (od Grajca dol je bil spet Z). Vidim Kavčiča in Guida, ki slowmotion pristajata. Po slabi uri čez 15 min tudi jaz stopim na tla na uradni pristanek.

Zoranovo Krvavčenje

Kavčič ne more prehvaliti lepega letenja 🙂 , Guido pa pravi, da je moral dol, ker so ga klicali njegovi klienti, ki so skoraj vsi scurili na Gozdu, saj nazaj ni bilo možno, ker je bil premočen V. Ko pospravim, pristane še Đuro s klientom (ki ga je odfural do Kriške in nazaj !!).

Kasneje pa uspe nazaj še Micku, ki z ušesi visi skoraj nepremično pred Grajcem, ko sedimo pod Jenkovo (ptič nad nami lebdi v vetru na mestu kot lampijon – ga pa ne rikverca 🙂 ). Še Simeona peljem po avto in vmes pripoveduje o svoji avanturi v bazah proti Kočni in se zahvaljuje svojim pika izkušnjam, ki so ga danes pod Jezerskim obvarovale pred pralnim strojem v Kokri, kjer je moral zasilno pristajati, ker ni mogel ven…

Simeonova avantura

Erzo pa je lokalno letel na Buzetu 🙂

Erzov Buzet

Dejansko vreme danes je lepše, kot napoved. Najprej razmišljam, da bi šel na Krvavec. Kličem Erza, pa je nedosegljiv. Ščuka sproži akcijo za Lijak (s planom nekam na Tolminsko in naprej…), pa me samega ne vleče tja. Malo kličem druge, pa ni interesenta.

Osamljeni Nevidni MM spremeni plan: Buzet. Povem, da mi je predaleč tja dol samemu; ko že hočem oditi na Gorenjsko, pokliče za Vremščico. To mi ustreza (kombiniram: on bo itak nekam odletel, jaz pa bom po svojem zaključku leta šel nazaj grede še na Strmco, kjer bom drajsal do noči, tako kot so včeraj 🙂 …) in gasa dol.

Na letališču se nama pridruži še Gregor Primc (Ilirska Bistrica) in z LC na Zgornji start.

Piha… Res piha… Vseeno takoj postavimo. Nevidni MM odleti kmalu (malo sicer jamra nad jakostjo vetra), Gregor nekaj za njim.

Jaz pa imam vaje hrbtnega starta v močnem JZ vetru a la Vremščica… (Škocjanske jame 4,5/7,8)…  Kakšne 5x ga dvignem in sesujem, ampak sfedla mi ga nikoli in ves čas imam kontroliran zidek :-). 11.tič ujamem trenutek umirjenosti in se uspem po stabilizaciji lepo obrniti in … odletim. In naslednji trenutek ugotovim, da sem brez telefona (in FlyMe-ja). Lifta me naravnost gor in še malo rikverca, potem le uspem malo naprej in zavjugati sem in tja. Najprej vpijem dol dvema modelarjema, če lahko pogledata za telefon, pa me ne razumeta niti pod razno… Potem se odločim… in se ob pobočju speljem gor čez glavo za start, lepo zaobrnem in elegantno stopim na tla… potem pa mi veter seveda sfedla padalo v kepo.

Zoranov štart brez telefona

Nisem verjel, da bo v takem vetru možno tako lepo toplandanje.

Odnesem kepo v zaveterje za LCja. Telefon najdem v travi po 10 min 🙂 🙂 .

Raspletem štrikce in padalo za startom, pa mi ga sunki vseeno nekajkrat sfedlajo. Ko mi končno uspe, spet dol na start.

Sedaj piha še malo močneje… Z zidkom čakam, da kaj pojenja. Pa kar noče in nabija in nabija. Veter je sedaj direktno gor. Po postaji slišim Nevidnega in Gregorja, da sta tam nekje okoli Nanosa (2000) in proti Kovku.

Končno dočakam malo manj in potegnem in ga stabiliziram in sem v luftu. Lifta gor (in malo nazaj) do 1100,  potem pa začnem počasi lesti naprej in me malo spusti. Šele sedaj si upam zaobriti, pa me samo odnese s 50km ob pobočju, nazaj proti Z pa se z gasom plazim 5…10… Grem nad spodnji start in sem in tja, potem daleč ven in še kar drži; vrteti si ne upam, mi je premočno… Po pol ure imam počasi dovolj (nabrati – do 1800 očitno ne znam v takem 🙂 ) in se zapeljem na letališče.

Zoranov drugi poskus

Ko začnem pospravljati, se javi po postaji Rajko Sila, da sta na parkingu z Valenčičem in še enim opazovalcem… in me pride takoj iskat. Marko zapelje gor na Spodnji start. Jaz gor po LCja. Nedosegljivi Erzo se javi in poizveduje o situaciji. Moji izjavi o močnem vetru ne verjame preveč in začne preverjati še pri drugih (predvidevam, ko me na hitro skensla).

Ko pridem nazaj dol, še stojijo in ugotavljajo, da je močno (izmerim 6-8/9,9-10,5) in da nima pravega smisla postavljati… Raje iščemo Nevidnega in Gregorja v zraku (po postaji javljata, da se vračata od Nanosa nazaj). Peter sporoča, naj kar grem v: 1.) Razdrto kjer bo scuril, 2.) Senožeče, kjer bo scuril, 3.) v Dolenjo vas, kjer bo scuril… Gregor je prenizek in obrne in gre nazaj na Nanos in nabere do 1800 in še enkrat (ampak sedaj je videti, da kar rine lepo v J smer).

Na start pridivja Gorazd in takoj začne postavljati: “…fantje, kakšen veter… Super bo !….”. Počakam, da Peter res scuri v Dolenjo vas in se odpeljem dol. Ko sem pri njem, pristane še Gregor.

Primčev let (približek Nevidnega MM)

Ko čakam, da pospravita, Erzo javi, da sta z Megom že na poti sem in naj počakam…