Nedelja, napovedano še močneje kot v soboto, tako da moč večine določi Buzet (jaz bi na Lijak :)). Sobotni ekipi se pridruži še Mega, ki se glasno javlja, kako lahko pelje s svojim novim Berlingom :)!

Dogovorjen plan dneva je Učka in nazaj! Mega, Luka in Uki hitro v zrak, jaz pa rahlih težavah z z močnim vetrom (Luka, tokrat Slak, spet lepo pomaga) v zrak. Manca in Slak čakata. Ostali so že vsi visoki, se mi zdi, da mi bodo pobegnili proti Učki, tako da se trudim, da hitro naberem, ampak oni kar po svoje, Mega nekam ven, Luka malo nižji za njim, Uki malo bolj noter, pa se sprašuje, kam gre Mega (Mega valda brez postaje). Luka se pogovarja sam s sabo: “Prasci, vsi boljše pobirajo kot jaz…”, pa se potem ves nizek komaj privleče nazaj na greben, kjer začne spet pobirat… Ostali (Uki, Mega, en Hrvat) pa naprej, jaz malo za njimi, Mega in Hrvat bolj zunaj, Uki in jaz bolj noter… ker Uki ne ve, kaj misli Mega, se z nežno spiralco spusti do Megata in debatirata brez postaje… ko podebatirata, se ločita in Uki spet proti grebenu (Mega se pogovarja sam  sabo: “Mater imam kanto, da me vsak star Factor mimogrede nabije!”), kjer nabira in gremo v smeri proti Učki. Na robu (spodaj Cimos tovarna) smo vsi že zelo nizki, sprašujem Ukija, kaj pa zdaj (ker sem se pač namenila za profesionalci, da z njimi najdem to Učko :)), pravi Uki, da bo treba počakat, da bo začelo delat… pravim ok, malo pojadram ob robu, se strateško pozicioniram, Uki še bolj na robu… in čakamo… K Ukiju prideta še Mega in Hrvat… in čakamo. Meni začne rahlo piskat, vztrajam, pobiram, ostali sedejo nekje v okolici Cimosa (pa ne da se mi ne bi ful fajn zdelo ;)).

Ukijev let

Vmes se javlja Luka, da kaj je, Uki mu svetuje naj raje počaka vzadaj, ker je pri nas štala, tako da Luka z lepe višine gleda curaže (ne, da si ne bi mislil, zdaj pa imate, kaj pa ste bli pametni ;)) in pametno ostaja vzadaj… V glavnem, ker so vsi scurili, jaz pa ne vedla kam na Učko (o tem, da sem bila itak malo nizka, ne bomo govorili ;)), se obrnem in pičim nazaj. Ko sem proti startu vidim Luka, ki jadra nekje na strani Slovenije,

Lukov let

Uki se s štopom vrne na start, ponovno starta, in ponovno scuri na istem mestu (baje je uni kraj zaklet :))!

Ukijev let

Takrat odletita tudi Manca in Slak, Mega prištopa nazaj, meni se ne da še enkrat gor pa dol po grebenu in grem na tla. Poberem Megata, greva po avto, pristane tudi Luka. Slak in Manca pa ga pičita nekje naprej in pristaneta nekje v Ročkem polju.

Uki ju gre pobirat z Mančinim avtom, potem pa se dobimo v Avia pubu.

Če pa želi kdo še svojo zgodbo napisat, naj javi, bom citirala :)!

To je bilo ta vikend.

Ker je Zoran odsoten, sem delno pooblaščena, da nekaj napišem o naših letalnih dejavnostih… predvsem zato, da bo lahko Zoran kaj počel med dopustom in dodajal slikce in lepil tracke in predvsem imel stik s samim letenjem :).

Zoran ne more (se pripravlja na morje), Erzo ne more, Mega lahko popoldan… tako da se zberemo Uki, Manca, Slak, Luka in jaz. Moč večine določi Buzet… Na pristanku kombiniramo kombinatoriko, s katero bomo najbolj optimizirali prevoze gor, na koncu se nekako zedinimo, da bo najbolje, če gremo z enim avtom gor, potem pa z istim po ostale člane dol in spet gor in imamo enega zgoraj in enega spodaj. Na štartu močno, ampak na koncu vsi zmoremu (kljub rahlo (pre)močnemu vetru za ženski del ekipe, ko Manca malo dviguje, mene pa samo dvigne in se odložim par metrov nazaj, Lukati ob vsem tem požrtvovalno pomagajo :)). Letenje je dokaj luštno, ampak predvsem lokalno, ko po nekaj časa (do takrat Uki nabere kar nekaj, jaz urco…) zaradi zelo čudnih črnih oblakov vsi po hitrem postopku gremo na tla.

Ukijev let

Lukov let

Po nekaj debate kam, se odločimo, da gremo še na Vremščico.

Drugi del ekipe se aktivira popoldan in Erzo, Mega in Mirko pičijo na Lijak.

Brez težav čez mejo (vedno nam uspe biti na pravi strani meje, kjer ni gužve :)), pa pičimo na Vremščico na spodnji štart.

Piha na polno, gledamo, začne zebst, potem pa se Uki in Luka odločita, da le ni tako močno in pripravita… oba malo rikverca in dviguje v obratni smeri, ampak pogumno odletita. Baje je v zraku lepo in mirno. Tudi ostali se spravimo (čeprav se meni glede na izkušnje z močnim vetrom zdi le malo premočno :))… privlečemo robo, Manca hendla v močnem vetru, Slak hendla v močnem vetru, jaz rešujem pokvarjeno čelado in ko obupam, se usedem in gledam kako Manca in Slak hendlata v močnem vetru (mojo pripravljenost, da jima pomagam in ju porinem v zrak, zavračata :)). Ostala dva pa čudovito jadrata med zgornjim in spodnjim startom. Potem končno nekako usposobim čelado (baje da ženske vedno najdemo najbolj čudna mesta, kam lahko kaj porinemo :)) in sama sebi dam zeleno luč za odletet, ko tudi Manca odleti, takrat pa Uki (oko sokolje, ki vse vidi :)) začne spraševat Manco zakaj niha in kaj je in pogledam in Mance nikjer… na cesti ustavi avto in iz njega se usujejo trije fantje, ki že skoraj laufajo proti Manci… ampak javi, da je odletela z zapletenimi gurtnami in pristala malo nižje pod startom za drevesom, in da je vse v redu! Slak gre pomagat, jaz pa zvlečem robo pod cesto, kjer mi potem oba pomagata, da odletim v nikakršnem vetru v crknjen veter in po 8 minutah scurim k Ukiju nad cesto.

Ukijev let

Luka toplanda,

Lukov 1.topland let

Lukov 2.topland let

Manca in Slak pa še malo hendlata.

Pol pa na Unec k Portusu na zaključno druženje (kot bi rekel Zoran :)).

Je bil pa lušten dan.

Z Matejo in Ukijem se uskladimo za popoldanski Gozd z mislijo, da bo idealno.

Dobimo se na pristanku in z zmajarjem Matjažem gor do Kurnika, ki ravno obeduje pred svojo hiško. Matjaž postavlja zmaja, mi trije pa padala.

In potem čakamo, da bi ustrezno pihnilo. V vsakem koncu poseke piha po svoje… Dvakrat poskušam hrbtno, pa po lepem dvigu padalo samo odmahedra na tla… Potegnem še naprej, pa mi ga po dvigu zaobrne na stran in v negativo (povesta Uki in Mateja). Potem še malo čakamo.

In ko enkrat na videz piha skladno gor (desna vreča, leva vreča komaj in vetrokaz na anteni…), potegnem in sem v lepo luftu, potem pa me pogoltne, da skoraj podrajsam po tleh, predno speljem iz poseke ! Zunaj pa nekaj rodea v zelo močnem V. Najprej že mislim, da bom pobral, potem pa curim in skoraj scurim še daleč od pristanka. Pa se le rešim in pripeljem v razburkano okolje pristanka, kjer pa je treba, kar nekaj spretnosti, da pristanem na uradnem travniku (nekateri so bili razsuti po okoliških travnikih 🙂 ).

Zoranov let

Že mislim, da je današnji let samo moja nesposobnost, ko nekaj minut za mano pristane tudi Mateja.

Kurnik, ki je bil za njo nekaj minut, pa tudi pristane nekaj minut kasneje 🙁 .

Uki še čaka gori na boljše pogoje. Tudi on trikrat sesuje padalo, preden mu uspe odleteti in pristati pri naju po nekaj zavojih.

Današnji popoldan ni bil top šit 🙂 . Malo se potolažimo na druženju ob pijački in bograču…