Danes pa res slaba napoved: ogromno burje in večina SLO pokrite, le v Vipavski (kjer so sunku burje tudi 100+ km/h) je lepo jesensko sonce na modrem nebu. Torej nam ostane le Zavrh. Pa Jean začne navijati za Lijak, razvije teorijo o konvergenci (in se sklicuje na lanske reference) in hitro zapali mene (raje na sonce dol, kot v sluzasto meglo pognojenega Zavrha). Preverim pri Kantetu, ki pravi, da Kovk (tudi, če je 25 m/s burje, ni merilo za Lijak, ker je na Lijaku pač svoj svet…). Mega je zraven, ostali pa se vzdržijo, saj ne verjamejo preveč v te teorije (in posvetijo dan siceršnjim obveznostim: služba, posel, …).

Na Uncu ob 12.30 k Megu (za vsak slučaj priložim projektno robo), Jean na Ravbarkomandi in dol.

Pod Lijakom nas pričaka Pavle, ki je optimističen in se ponudi za šoferja (sam ne bo letel, ker ima druge obveznosti). Raje bi ga sicer videli v zraku, ampak tudi šoferstvo je super.

Na startu smo sami. Pavle počaka le toliko, da vidi, da piha gor in se odpelje, mi takoj postavimo in v luft: Jean, jaz, Mega.

Sprva previdno tipamo pred startom (po mojem kar vsi trije), ali bo kaj ruknilo, prbilo, sklofalo,… Pa je bolj umirjeno kot meni včeraj, le včasih bolj močno zategne padalo in kakšni stebri so bolj sunkoviti (pa saj je gradient dosti boljši, kot včeraj). S tal levo od starta nas kibicirata Istok in Aljaž (Zadravec), ki danes nista verjela… Z detektorjem kovin pešaka do Lijaka nam vpijeta iz tal.

Kaj dosti nad start si kar ne upam(o), čeprav gre. Za V rob pa tudi ne gremo naprej, saj močno splakuje dol. Ko sem nekaj nad 800, se mi zdi, da čutim nekaj več vetra čez in neham nabirati in se raje zapeljem na Danijela (na prehodu močno splakuje od Ravnice dol), na Danijelu pa spet močno dviganje. Zapeljem naprej proti Škabrijelu, pa najprej kar lepo dviguje, potem pa naenkrat vse zgine in močno dol (spet splakuje čez vmesno sedlo dol).

Nazaj na Danijela in tu nekaj časa vrtimo skupaj, potem na Lijak brez nabiranja, saj nameraval ob 1.00h letenja dol. Pa še vseeno drajsam na V robu, skoraj pol ure, preden se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Malo za mano pristaneta še Mega

Megov let

in potem še Jean.

Jeanov let

Jeanov Komentar leta: na kovku 100+km/h burje. lijak smo (mega,zoran) imeli sam zase! 
Najbolj zanimivo je pa to, da na lijaku srečaš Ridge Flyerja in Zadravca, pa ne v zraku, ampak NA TLEH!!!
Hvala za fotke in hvala Pavletu za zemeljsko podporo 🙂
Komentarji (6)
  • 1.Aleš Čebašek : Na lijaku pa povprečen utrip srca pilota v zraku nad 100 😉 [16.12.2016 16:15]
  • 2.Jean Caffou : Sploh ne 😉 [16.12.2016 16:16]
  • 3.Jean Caffou : Čist flegma letenje, utrip še prenzek… [16.12.2016 16:17]
  • 4.Igor : Aleš, očitno eden od gorenjskih parkljnov sliši na ime Burja 😉 lp [16.12.2016 16:21]
  • 5.Pavel Kante : No,a nisem reku?!:)
    Se vdimo jutri.lp. [16.12.2016 16:26]
  • 6.Jean Caffou : Lijak ima svojo klimo 🙂 [16.12.2016 17:26]
  • 7.Zoran Gaborovič : In hvala Pavletu 2x !! Za pomoč pri odločitvi in za zemeljsko podporo :-))) [16.12.2016 18:51]
  • 8.Ridge Flyer : Hvala Istoku za slike.. 😉 hahaha 😀 [16.12.2016 19:25]
  • 9.Aljaž Zadravec : Ja tud sprehod ne škodi sm pa tja… Drgač pa mikaterismoskozinaLijakunamniproblemkašndanizpustit… 🙂 Lp [16.12.2016 20:23]
  • 10.Andrej Erznožnik : Kafol, pohvaljen in pozdravljen. Tule v au moji man at arms ne verjamejo tvojemu zapisu o burji 100 plus na Kovku. Naprošajo Te, da svojo izjavo podkrepiš z ustreznimi dokazi [17.12.2016 10:06]
  • 11.Jean Caffou : Erzo a tkole bo v redu: i.imgur.com/NQrj9S7.png [17.12.2016 10:10]
  • 12.Jean Caffou : 29,8 * 3,6 = 107,28. QED. [17.12.2016 10:11]

Še vizualizacija letov:

 

 

Dosti bolje, kot smo pričakovali (v bistvu smo pri 30m/s na Kovku pričakovali izlet v sončno Vipavsko 🙂 ).

Spet Igor pošlje že zgodaj izčrpno padalsko-vremensko poročilo, ki mu ni za oporekati:

Danasnji dan je, po moje, bolj risky kot torek. Sondaza je veckrat lomljena in ena od inverzij je ravno okoli starta na Čavnu in nekaj čez (1200-1400). Potem je kar ok do 1700. Nizje (Lijak) pa je generalno krivulja nagnjena v levo, ampak je vec prelomov (600, 850). Parapente sicer kaze ok termiko do 1200-1300 v celi vipavski dolini. Z vetrom pa je tako. Pp za cel dan na Kovku napoveduje SV in sicer nizje (700 m) vec (11-10 ms) kot visje (1000m) (7-4ms). Obe vrednosti sta od 12 ure naprej. Pred tem kar vec. Generalno trend upadanja. Na Čavnu po Pp bistveno manj SV ampak se vedno spodaj bistveno vec (10ms) kot na startu (1 ms). Na Lijaku minimalno vetra V-JV (1-2ms). Vse skupaj kaze na tipicno burjo in podobno stanje kar zadeva veter kot v torek. Po aladinu je tudi napovedano padanje burje tekom dneva. Trenutno sta in Kovk (12.4-15.2) bil je ze 19 in Nanos (24-37-slabsi trend upadanja) v upadanju. Pod črto-bolj tvegan dan kot torek. Če Kovk pade je opcija Čaven, če ne pa Lijak. Je pa sončno. Predlagam odhod ob 11 iz Lj.

Ob 11h pri Faacu, se naložimo k Igorju in gasa. V začetku sta bila v špilu še Mega in Jean, pa je prvemu malo prezgodaj (= nima prevelike potrebe), drugega pa ne mika zdrajsani Lijak (saj je varianta Čaven res vprašljiva ob sunkih 15-18 m/s na Kovku). I

n še pri Ajdovščini pomišljamo (Samo je že pripravljen na prevoz), pa je še kar enako močno na Kovku, po tleh pa itak zastave, ciprese in klobase trga…

Tako pod Lijakom naložimo Kanteta (Herman je ravno speljal s prvo rundo) in gor-dol. Na startu že domačini (Istok,…), pa Gorenjci (Meri,…), ki niso upoštevali včerajšnjega nasveta, da bo danes Gorenjska taprava izbira (Gorenjska je sicer vsa v nizki oblačnosti).

Postavimo in med prvimi v luft (prvi je Pavle): Faaca, Igor in jaz. Pobirati začnem desno od starta, kjer je ravnokar pobral tudi Faaca, nad greben in potem (gore-dole) za njim proti Zmajarski. Tu se on reši iz kritičnih globin, pobere in na Čaven. Danes sem odločen, da grem naprej, čeprav je kar čutiti tole burjo. Naberem višje kot včeraj, okoli Skreta in naslednjega roba, kjer Vanja že pobira nad Čaven. Tudi jaz sem kmalu nad vrhom in za njim naprej do Kuclja. Ob Kuclju Vanja pride pod greben in se kmalu obrne. Poskušam tudi sam, pa tudi ne gre več gor, kontra vetra pa veliko in tudi sam obrnem. Igor je tudi že tukaj.

Nazaj grede naberem na Čavnu do 1400, na Zmajarski do 1300 in z lepo višino do starta na Lijaku. Čez na Danijela, kjer priklopim najvišji in navijem krasen steber do  1100. Vanja gre malo nižji naprej na Škabrijel, jaz za njim, Igor je dosti nižji.

Na Škabrijelu začne Faaca vrteti ozek steber, ki pa meni ne gre gor (čeprav vrtiva skupaj) in se odpelje na Sabotin, medtem, ko jaz odstopim in nazaj.

Na Danijelu še enkrat naberem, na Lijak in naprej do Zmajarske. Nekaj za njo obrnem, medtem pa je tukaj že Igor, ki porine še do Skreta. Sam se zapeljem čez Lijak še enkrat na Danijela in na pristanek.

Zoranov let

Sem ravno pešači Faaca, ki je pristal na Modelarski po povratku s Sabotina.

Faacov let

Faacov Komentar leta: Vrhunsko. Trontl se je spet izkazal.
Komentarji (5)
  • 1.Sky Rider : A nisi mogu stsnit še za 1km? ;-)) [15.12.2016 18:33]
  • 2.Igor : Delux, Faac-i privoščim, ampak ta je žleht! [15.12.2016 19:02]
  • 3.Igor : Pa še nekaj. Faac-a si zasluži današnjo zmago, ne toliko zaradi Sabotina, ampak zaradi uspešnega reševanja pod zmajarsko in zaradi uspešno odbitih napadov Rdečega Barona, ki si je zasluženo vzel nebo za danes in včeraj 😉 [15.12.2016 19:11]
  • 4.Vanja Šešek – Faaca : Taktično bi lahko, pa sem planiral top landing, da rešim avto.
    Pa ni šlo. [15.12.2016 19:17]
  • 5.Igor : Sem ti taktično “prepustil” to nalogo, ker sta me “žrla” dva stebra-eden med zmajarsko in vojašnico in drugi na Danielu 😉 [15.12.2016 19:27]

 

Faaca s Pavletovo pomočjo reši Igorjev avto, medtem ko jaz pospravljam. Pristane tudi Igor.

 

Igorjev let

Igorjev Komentar leta: Super dan. Ne vem kje in katere napovedi eni gledajo. In danes in včeraj so bile enotne in nedvoumne!
Komentarji (2)
  • 1.Sky Rider : Ženine napovedi. [15.12.2016 19:08]

Še vizualizacija letov:

 

 

Na zaključno druženje na Grad, vsi veseli kot radio – zadovoljni z današnjim letenjem 🙂 …

 

Primorska danes čisto zabasana, z bazo na 800, močnim Z čez JZ SLO (Krim, Slivnica, Nanos čez 10), čeprav na Kovku piha idealno 5/8 JZ. Na Gorenjskem pa krasen sonček (in više SZ generalno). Nobenega interesa. Malo čakam še na Jeana, da se reši svedra in kar nekam mencam in cincam.

Potem pa se že odločim za projekte, ko pokliče Lusja, da sta z Jernejem za akcijo. Navija za Kovk, pa ji povem kako je in predlagam Gozd.

Med potjo pa me le zapelje sončni Krvavec in ker je Ambro obrnil z Z na JZ (žal le za tisti kratek čas), se dobimo pod Grajcem. II.klaso s tangicami k Lusji in Jerneju in gor.

Na startu sonček in skoraj brez vetra. SZ z vrha Krvavca tudi tu na momente malo pomeša. Potegnem in v luft, malo podrajsam levo in desno, pa le malo popiska in generalno curim. Jernej je takoj za mano v luftu in ga kar drži, Lusja pripravlja. Ker sem že nizek, se zapeljem proti Grajcu in tu kar začutim Z, ki me ustavlja, ko zavijem okoli pobočja. Ravno hočem svetovati Jerneju, naj ne gre prenizek naprej na Grajca, ko po postaji javi, da ima majhen problem: namreč da visi na smreki, sicer je pa popolnoma OK, brez praske…

Takoj zapeljem na pristanek

Zoranov let

in ravno ujamem Andrejo in Tomaža, ki nameravata gor. Lusja ekspresno pospravi na štartu in v akcijo.

Robo samo zmečem v LCja in z  njima gor. Med našo vožnjo Lusja bolj natančno locira Jerneja, ki zagotavlja, da že rešuje padalo in da ne bo problema (… samo 10 min rabi, da obere padalo in sestopi s 25m smreke…).

Andreja in Tomaž izstopita pod poseko (saj nimata kaj pomagati), jaz pa se zapeljem z njunim avtom dol, do ovinka pod Ambrožarjem, kjer je odvila Lusja na stransko cesto in že prihaja do Jerneja. Varianti sta: 1. da pokličemo GRS, 2. da Jernej pusti padalo na drevesu in sestopi, če je res tako varno, kot pravi. Pa kaže, da bo Jernej izbral 3.varianto: res bo sam rešil celotno situacijo.

Zato se zapeljem dol na pristanek in pospravim svojo robo, medtem ko Lusja sporoči, da je padalo z Jernejem že skoraj na tleh.

Čez pol ure sta že pri nas. Dragocena izkušnja, ki se ni mogla izteči bolje 🙂 !!!

Zjutraj pripravi Igor poglobljeno padalsko-meteorološko napoved še preden sedem za PCja. Tole pošlje:

Vipavska dolina je jasna. Notranjost (Postojina, Idrija, Cerkno….) oblačno. Radijska napoved pravi popoldan razjasnitve v notranjosti in pooblačitve na primorskem. Aladin pravi ves čas jasno v vipavski dolini. Trenutno 12-15.6 ms Kovk (pada) in 17-31 kmh Nanos (tudi pada). Sondaza je kar dobra od 500 do 1500 (malo manj nagnjena med 750 in 850). Napoved po splosnem aladinu SV dopoldan na 750m, ki naj bi do 13te ponehal in potem brezvetrje na tej visini. Na 1500 naj bi ga bilo celo manj in naj bi ob 13 ze bil JZ. Po letalskem aladinu se manj vetra, ki je na 700 JV na 1000-1500 pa JZ. Po parapenteju do 13 na 700 SV, visje S–SZ-Z, od 13 ure naprej Z. Termika po obeh ok do 1300. Po parapenteju mozne baze na 1300 od 14 ure dalje. (lokacija Čaven in Lijak). Menim, da bi znalo biti ok, s tem, da ce kovk spusti lahko Čaven, če ne, pa bo Lijak ok ker je sondaza ok tudi nizje. Po moje odhod med 10 in 10-30 iz Ljubljane (v odvisnosti od tega kdo pelje). Lahko se slisimo cez uro.

Samo potrdim in potem se usklajujemo samo še kdo in kdaj. Od ostalih v jati le Faaca in Jean. Rezerviram Sama za prevoz.

Ob 11.04 (zamujam 4+cca 5min) pri Faacu, kjer sta z Igorjem že s prižganim motorjem. S Faacovo malo mobilno delavnico gasa na Ravbarkomando, kjer komaj še stisnemo Jeana na zadnji zic, potem ko pri basanju padala demolira razsvetljavo zadaj v  delavnici.

V Lokavcu presedemo k Samu in gor. Na startu še malo manj vetra kot včeraj (pa bolj neenakomeren – Kovk 7/9,5 SV).

Danes smo sami, takoj postavimo in v luft: Zoran, Faaca, Igor in Jean.

Jaz takoj desno in ob grebenu, Igor in Faaca najprej nabereta nekaj pred startom. Ves čas sem nad grebenom Čavna, vendar ni takih visokih dviganj kot včeraj (pridem le nekaj čez 1300). Na Zmajarski so že Lijakovci, danes višje kot včeraj. Popravimo na Zmajarski in pri Kasarni in do starta Lijak. Faaca potegne na Danijela, midva z Igorjem obrneva na startu (včerajšnja izkušnja), tudi Jean. Na Zmajarski spet nekaj naberem. Jean se kar zapelje čez kotel ob pobočju in mu lepo drži, jaz pa grem dol in pridem okoli Skreta malo pod kolibo. Okoli vogala in še nekaj naprej s 7-15km proti JV, potem obrnem nazaj na Zmajarsko. Igor je v kotlu vztrajno nabiral in se tudi odpelje naprej po Čavnu.

Sam nekaj časa drajsam sem in tja, potem dobim krasen steber do 1300 in se zapeljem še enkrat proti Skretu za Enzoti, ki so tudi tu nabrali. Oni se zapeljejo naokoli, jaz pa spet zgubim, spet nazaj in zgubljeno drajsam sem in tja in nabiram in na koncu že skoraj zapeljem nazaj proti Lijaku, ko prihaja Faaca, ki se je z Danijela po napornem delu le rešil. Blizu skupaj nabirava, on gre v Čaven in v kotlu dovolj nabere, da mu gre naprej, medtem ko se jaz že vozim na Lijak, z lepo višino zapeljem na Danijela in nazaj in pristanem pod Lijakom na uradnem.

Zoranov let

Medtem je Igor na Modrasovcu obrnil in se pripeljal na Lijak, potegnil do Danijela in pristal zraven mene.

Igorjev let

Igorjev Komentar leta: Super dan.
Komentarji (3)
  • 1.Jean Caffou : Ponovno si dobro naštudiral pogoje, še malo, pa bom začel verjet, da je res nekaj na znanju. Glede teže na padalu pa – še psa bi lahko peljal v tandemu pa bi bil prelahek! Moram probat 🙂 [13.12.2016 18:01]
  • 2.Igor : A še nisi? Mu boš ful veselje naredil! Res je bil fajn dan. [13.12.2016 18:08]
  • 3.Jean Caffou : Moram kupit harness [13.12.2016 18:15]

Faaca javi, da je pristal pri avtu.

Faacov let

Faacov Komentar leta: Super, oh in sploh, vmes Feniks, sicer pa do sitga.
Zadovoljen in zadovoljeeen.
Svaka čast Trontlu.
Komentarji (5)
  • 1.Jean Caffou : bravo, pogumno [13.12.2016 16:06]
  • 2.Pavel Kante : To Faca.Nekdo je enkrat že napisl: Vesel k radio. :))))lp. [13.12.2016 17:17]
  • 3.Igor : Dobro si se “zvlekel” in še dodal trikotnik 😉 [13.12.2016 17:58]
  • 4.Vanja Šešek – Faaca : Jap. Pa poglej NA Google kam sem pristal.
    Zraven avta !” [13.12.2016 18:10]
  • 5.Igor : Kdor zna zna! Samo še med ground-spiral-o bi moral ključ v ključavnico vtakniti in avto odkleniti 😉 [13.12.2016 18:21]

Ko pospraviva, je Faaca že kmalu pri naju.

Tudi Jean je obrnil Modrasovec, še enkrat prišel na Lijak in potem spet nazaj čez Čaven do Ajdovščine, kjer ga poberemo na AC priključku.

Jeanov let

Jeanov Komentar leta: prišel po tisto, kar sem včeraj izpustil. čista uzivancija!
testiral aprs – live tracking preko ukv
Komentarji (7)
  • 1.Timotej Majdic : Lepo! Live tracking pa ni bil najboljsi. [13.12.2016 17:55]
  • 2.Jean Caffou : Kako ne? Katerga si gledal? Na OLC al aprs.fi ? [13.12.2016 17:58]
  • 3.Igor : Preveč tehnike škodi. Še dobro, da si prelahek na padalu 😉 [13.12.2016 17:59]
  • 4.Jean Caffou : Ja danes sem bil pa res kot robocop. Naslednjič še ena postajca in še ena tablica. [13.12.2016 18:02]
  • 5.Sky Rider : Olc je bil tvoj zanič od Zorana in ostalih ok, za aprs pa prvič gledam??? :0 [13.12.2016 18:06]
  • 6.Jean Caffou : Bom enkrat napisal malo več o APRS – kaj in kako, magar kar v Ikarja. [13.12.2016 18:09]
  • 7.Jean Caffou : Na OLC je bil preko mobilnih podatkov (flyme), sem bil pogosto brez omrežja. APRS je pa prek UKV postajce. Sprejemne postaje na tleh te slišijo in oddajo podatek na internet. [13.12.2016 18:11]

Jeanov prvi APRS live tracking

postaje, ki so sprejemale njegovo oddajanje pozicije

 

 

Še vizualizacija letov

 

 

 

 

Očitno je postalo, da nam vremenske motnje narekujejo življenje. K sreči nikoli ni trajalo dlje kot teden dni do novega, letenja prostega dneva, ko smo se vsi lahko naspali in začeli ramišljat tudi o okolici. Sreda, 13. decembra je bila taka, močna z vetrom in kot nalašč za potovanje. Odpravili smo se proti avstralskim alpam v mesto Corryong, ki je bila naša vmesna postojanka in ki tudi pozna letenje, saj ima vzletišče na gori Elliot.

Slika 1: Razgled po avstralskih alpskih dolinah.

Veter je spet prinašal vroč celinski veter in med potovanjem se je segrevalo proti štiridesetim stopinjam. K sreči nas je cesta peljala mimo akumulacijskega jezera Hume v katerega smo se tudi vrgli, ki pa je zagotovil le kratkotrajno ohladitev, saj nas je močan veter v petih minutah posušil, v naslednjih petih pa nam je bilo ponovno vroče. Najbolje bi bilo ostati tam ampak pot je čakala. V Corryongu smo najprej poiskali prenočišče, potem pa šli vohljati za griči, primernimi za projekt. Najprej smo seveda poizkusili z mt. Elliotom, vendar je nanj peljala izjemno strma cesta, naravnost navzgor po grebenu in po zadnji izkušnji s klancem, ko avto ni hotel povleči, smo zmanjšali apetite. Sledilo je beganje sem in tja, iskanje dostopov do vrhov gričev in ugotavljanje, da so vsi v privatni lasti. Poskušali smo vprašat pri domačinih, vendar po večini nikogar ni bilo doma. En mlad gospodar nam je namignil, da je z druge strani gore še ena pot na Elliota in smo šli še drugič na drugo stran hriba in seveda našli nepokošen kolovoz, ki se ga ni smelo uporabljat brez dovoljenja. Na koncu smo se, naveličani vsega odpeljali v kamp in si skuhali špagete.

Slika 2: Razgledna točka (lookout) nad jezerom Hume.

Zaradi včerašnjega neuspeha je bil Erzo 14. decembra prvi pokonci, celo pred Francijem, in se sam odpeljal na projekt. Tako zgodaj gospodarji še spijo, prav tako pa tudi bikci, ki se jih še težje pregovori v to, da jim z letenjem ne delaš nobene škode. In uspel je rešit dan, tako da smo se po deseti vsi veseli odpeljali novi avanturi na proti – osvajanju najvišjega vrha Avstralije. Cesta je peljala po ozki dolini in vijugala po pobočjih in čez prelaze do počitniškega mesteca Thredbo, ki leži neposredno pod Mt. Kosciuszko in kjer imajo tudi smučišče po katerem so poleti speljane poti za spuščanjem s kolesom. Tako mestece živi tudi poleti saj je raj za spustaše. Kupili smo si vozovnice za sedežnico (29$ enosmerna – 4 km navzdol po bregu bomo pa že zmogli) in se odpeljali na vrh – ja, v bistvu na vrh, saj je hrib zelo planotast. Bregovi že sami po sebi niso strmi, na vrhu pa je sama ravnina. Da paje bil pohod docela turističen, je poskrbela tlakovana, 6.5 km dolga pot do vrha. Sprva tlakovana s tlakovci, po večini pa narejna kot mostič iz železne mreže, pot ni predstavljala težav. Da ne bom preveč kritičen. Železni mostič je bil čudovita rešitev za to pot. Teren je namreč položen in podlaga iz granita in v tem letnem času so travniki vsi v vodi. Polno je malih potočkov, lužic in bazenčkov. Tako smo zaradi mostiča ohranili suhe čevlje in držali hiter tempo, da nas ni prezeblo na močnem vetru – seveda, dan ni bil letalen, malo je padalcev, ki ob lepem hodijo v hrib – in ves čas nas je bičal močan veter in drobne kapljice pri hoji skozi oblak. Hitreje pa smo stopili tudi zato, ker smo vseeno upali it z žičnico v dolino, časa za 13 km poti pa okoli tri ure in pol. Zadosti malo, da nas je fant na blagajni odpisal in nam prodal enosmerne vozovnice in dovolj veliko, da nam je na koncu v času uspelo priti nazaj na sedežnico. O hribu pa kaj dosti nimam povedat, veliko megle, vetra, vode in granita. Na vrhu smo se slikali in jo ucvrli nazaj. Vse skupaj eno samo hitenje, še takrat ko sem upal, da si bomo lahko vzeli malce bolj na lahko. Od vsega hitenja pa sem za povrh uspel ujeziti upravljalko žičnice, ki skrbi, da se vsi varno vsedejo. Ko smo namreč prišli do žičnice, smo morali tam počakati na nekoga, ki bi nam umaknil vrv, ki je preprečevala dostop (in že tu smo premagali našo balkansko naravo, ki nam je govorila iti mimo vrvi, saj ograje okoli tako ali tako ni bilo) in ker sprva ni bilo videti nikogar in ker smo lovili zadnje minute in ker je žičnica ropotala sem zažvižgal, da bi nas oseba v kabini le opazila. In nas tudi je in postregla tudi, vsa besna in zahtevala zvedeti, kdo ji je žvižgal. Ostali trije so se naredili neumne, kao mi je ne razumemo, jaz pa sem ji raje priznal in bil deležen “Please, don’t do that !#.*@%$%”… Vsaj ukrcali smo se hitro brez nadaljnega pregovarjanja in se odpeljali v dolino.

Slika 3: Pogled v dolino. Od daleč zgleda, kot bi bila drevesa v ivju. Prejšnji dan smo gledali vrhove hribov in se čudili, kako je lahko pri taki vročini sploh možno ivje. Dejansko pa so posušena debla evkaliptusovih dreves svetlo siva. Zakaj so drevesa umrla nam ni znano, vendar pa povsod tam, kjer so sušice, rastejo mlada drevesa.

Slika 4: Erzo na žičnici.

Slika 5: Na začetku poti.

Slika 6: Potočki in skalce.

Slika 7: Pot…

Slika 8: Planota brez poti… (izven mostiča je prepovedano hoditi)

Slika 9: Pot…

Slika 10: Še enkrat pot… (Na koncu po nekem razpotju in tablah pot spiralno zavije okoli vrha in je zato nekoliko daljša)

Slika 11: Sneg na poti.

Slika 12: Na vrhu.

Slika 13: In še skupinska.

Na dnu so čakali samo še nas in takoj za tem ugasnili sedežnico, mi pa smo že hitelii naprej. Do večera smo morali priti v Bright, kjer smo si zadnji moment rezervirali kabino v kampu, ki ga je priporočila Barb, žena Briana, padalca, ki je pred dvama letoma učil Erzota in Petra vzletanja z vleko. Ko sem po telefonu naznanil atu v kampu, da prihajamo, je kar zastokal (pa ravno je prišel s tenisa in hotel imeti prost večer in spet je moral delat). Eno kabino je le pospravil na hitro, očitno pa je razumel, da sva samo dva in spet ni bil prevel zadovoljen, ko nas je videl štiri. Ampak, dobili smo potem dve dvoposteljni kabini in hitro zaspali, ne preveč obremenjujoč se s tem, da bi kamp po 30 letih le lahko bil deležen prenove. Erzo se je taktično zagrebel, da bo Franci spal v njegovi kabini, saj rad zgodaj vstaja in bi bil kot nalašč za šoferja za jutranji projekt. In tako sta že zarana opravila en skok in za pr mej rešila dan, čeprav se je kasnejev ako ali tako zopet mudilo, tokrat na štart nad Brightom. Z Barb v avtu pred nami smo bili kot bi rekel keks, na vzletišču, ki je bilo izredno lepo urejeno. Še malo in že so leteli, vendar jim letenje ni preveč dišalo, baje preveč razrukano in preveč vetra. Erzo je vlekel najdlje in že smo bili v strahu, da želi nadoknaditi manjkajoče ure (do 400 letalnih ur letos), vendar je pametno pristal na nekem travniku in naredil še en nov štart (že tretjega ta dan).

Slika 14: Erzo na jutranjem …

Slika 15: … projektu.

Slika 16: Priprave na vzletišču nad Brightom.

Tako nam je ostalo še pol dneva in po Petrovi ideji in po Barbini potrditvi, da je ideja dobra, smo se odpeljali še na vrh Mt. Buffalo – ene gore nad Brightom, ki ima lepe razglede nad granitnimi pečinami in tudi umetno jezero, narejeno prav za to, da se v njem kopa – izgleda pa prav tako kot pristno visokogorsko jezero, z visokim močvirjem na okoli, zraven pa še avtokamp, kjer se lahko zastonj kampira – vse to pa v narodnem parku – le kje bi kaj takega doživel v TNPju. Precej smo bili skurjeni od potovanja in razgledi nam niso preveč dišali, zato pa je toliko bolj zažgalo kopanje v jezeru. Padalci niso bili preveč navdušeni nad idejo in ko sem jim naznanil, da se bom vrgel notri, seveda niso verjeli, ker sem se tudi ob bolj toplem dnevu celo večnost spravljal v bazen. Tokrat pa sem v vodo skočil in jih prepričal, da je voda v bistvu topla, čeprav smo bili 1300 metrov visoko. Na koncu je le Franci zatajil, ostali pa smo si naredili zares veliko veselje in se odpeljali z gore proti Deniliquinu kot prerojeni.

Slika 17: Razgled z mt. Buffala. Na sliki je velika razpoka v gori, po kateri odteka voda.

Slika 18: Panorama jezera Catani na gori Buffalo.

Slika 19: In še ena slika istega jezera. V ozadju potencialen nov nov štart.

Slika 20: Nova žival, nekakšna mešanica med debelim mačkom in polhom, ki pride ven ponoči, se drgne z gobčkom kot maček in pleza po drevesih. Povsem neboječa.

Slika 21: Arzo.