Pred nami je bilo novo poslabšanje in spet smo se podali na pot – tokrat v smeri Sidneya, na obalo, kjer jadrajo na klifih nad obalo oziroma na nizkih rtičih, ki štrlijo v morje, odvisno od vetra. Pred nami je bilo naslednjih 500 km in precej utrujeni smo se ob 10h vrgli iz kabine v avto in na pot.

Slika 1: Tipičen poštni nabiralnik.

Slika 2: Tipična vodna črpalka na veter.

Cesta se je vlekla in Erzo je sanjal o svojih projektih ter cedil sline nad lepimi travnatimi griči, ki so bili tako blizu in tako zelo nedostopni. Ni bilo najti hriba, na katerega bi peljala pot, ki bi bil pokošen, pa še vročinski val je prihajal s severozahodnimi vetrovi iz notranjosti. Potem pa se pred nami pokaže en grič z oddajnikom na katerega je (po zemljevidu) peljala cesta do vrha. Z malce obotavljanja smo se odločili poskusiti srečo in prečkali nasprotna pasova hitre ceste (tu imajo dvopasovnice vsake toliko prehode za dostop na lokalne ceste in če zavijaš na desno, moraš prečkati dva nasprotna pasova, kjer je omejitev 110 kmh.

Po slabem kilometru je cesta zavila proti hribu in pripeljala mimo hiše do gajtrca na pašnik. Bilo nam je malce sumljivo, vendar ni bilo znaka, ki bi prepovedoval dostop, zato smo odprli vrata in veselo zapeljali naprej. Prišli smo nato do prve serpentine, kjer so ležale ovce in počasi peljali mimo njih. Nato pa smo zagledali žensko na štirikolesniku, ki je divje peljala po pašniku navzgor proti nam in na daleč ni izgledala vesela. In ko se je ustavila zraven avta, se je usulo iz nje, da kaj si dovolimo vozit po privat zemlji brez dovoljenja, da smo razburili njene ovce in njo zraven in jo pognali v tej vročini ven. Pa smo se naredili nevedne in da smo čisto po naključju zagledali s ceste lep grič in da je zemljevid pokazal cesto… In ona, da bi nam lahko prej šla preverit, če je cesta sploh prevozna, ker že dolgo ni bilo nikogar gor in da moramo v avstralji najprej govoriti z lastnikom… in z vsako minuto je postajala bolj mirna in bila na koncu zelo prijazna in nam povedala, da so iz hriba že leteli in da nikar ne pristajajmo na drugi strani, ker kmet s puško preganja padalce. In ugotovili smo, da je bila celo na hrvaškem na lokostrelskem tekmovanju. Na koncu pa nam je dovolila nadaljevati.

Takrat pa s je ustavilo nam. Avto kar ni hotel potegniti v klanec in nismo vedeli kaj storiti z avtomatskim menjalnikom, da bi lahko speljali. Peter se je tudi spomnil, da nam res ni treba iti gor in padlo je nekaj težjih in ko smo obrnili se je situacija rešila tako, da sva z Erzotom pobrala padalo in šla peš na vrh, Franci in Peter pa sta se ohladila pri sedaj prijazni ženici, ki jima je razkazala svojo hišo.

Slika 3: Erzo na projektu.

Sprehod na vrh ni bil dolg in naporen, saj je imel hrib manj kot 200 metrov višinske razlike. Na vrhu je bilo manjše sedlo, ki je bilo ravno prav golo za vzlet in tudi veter sej je okrepil samo za Erzotov vzlet. In vzletel je Erzo, parkrat obletel hrib in nato šel pristajat na drugo stran hitre ceste, stran od divjih kmetov, jaz pa sem se vrnil v dolino in spotoma pobral še kramp, ki ga je med vožnjo izgubila ženska. Pri hiši smo se nato poslovili, spotoma pobrali Erzota in odbrzeli proti obali, kjer smo se dobili z Eddiejem Kuzmusom (po rodu turek, mizar in notranji opremljevalec hiš in navdušen padalec, ki živi na enem od malih rtičev in ima praktično svoj jadralski peskovnik tako rekoč pred hišo). Seveda ni šlo brez neporebnega izgubljanja, ko sem sam izgubil potrpljenje in predal volan navigatorju.

Eddie se je konkretno načakal, preden smo prišli do njega in ostalo nam je okoli pol ure za jadranje na obali. Vendar je veter precej močno pihal – za nežne duščce premočno – zato sta le Eddie in Erzo razgrnila padali in se prepustila užitkom dinamičnega jadranja na laminarnem vetru čisto nad morjem. Zares prava uživancija, ki bi se je tudi sam z veseljem udeležil. Morda drugič… namesto tega pa raje oblekel kopalke in se šel kopat v ocean, kar je bilo tudi zelo zabavno, saj so bili valovi visoki in voda topla. Dan pa se je nato zaključil z večerjo pri Eddieju, ki nas je tudi povabil naj pri njem prespimo in si vzamemo kakšen dan počitka od letenja.

Slika 4: Eddie Kumsuz v svojem peskovniku.

Slika 5: Erzo v Eddijevem peskovniku.

Slika 6: Korak do Pacifika.

In tako smo se tudi odločili. Eddijeva žena nam je zvečer skuhala špagete, Eddie pa nam je pokazal sobo nad garažo, kjer smo potem prespali. Naslednjega dne ni bilo pravega vetra za letenje in tudi nevihte so se pojavljale, zato smo dopoldne Eddieju pomagali preselit Samsungov super hladilnik za 5k $ in dva kavča iz hiše, ki jo je prenovil in prodal. Popoldne pa zabušavali na veliko. Jaz sem se kasneje spravil raziskat mesto, Erzo pa je šel po novi štart na Hill 60 – nek sosednji rtič.

Slika 7: Razgled dokaj bogatega človeka. Hiše na tej lokaciji se prodajajo za več kot milijon dolarjev. Sicer niso nič posebnega, draga je pač lokacija.

Na sprehodu po naselju sem našel knjižnico in potem videl, da imajo tudi adventistično cerkev, izvohal pa tudi planinsko pot na klif. Kam iti, 7 km po ravnem do cerkve, v knjižnico se usesti ali skočit na klif. Pa je prevladal klif že zaradi tega, ker sem tri tedne samo sedel. In seveda se je izplačalo. Malo več je bilo švicanja, ker je ob morju bolj vlažno, drugače pa je bila pot krasna, skozi bujno rastje – evkaliptusova drevesa, palme, ogromne praproti, ki rastejo kot palme – nenavadni ptiči, kjer je postalo strmo pa so bile narejene stopnice – tri četrt poti v bistvu. Zaradi evkaliptusovih dreves diši celotna gmajna. Sto metrov pod vrhom je skalni rob, ki so ga premostili s strmimi lestvami, takoj nad njim pa so pot speljali vodoravno nad prepadom do razgledišča. Razgled je bil lep, kaj več pa nima smila govorit. Malo mi je bilo žal, da je bilo oblačno naslednjega jutra, saj bi skočil gor še enkrat na sončni vzhod.

Slika 8: Pot skozi džunglo na vrh klifa.

Slika 9: Lojtre čisto pod vrhom.

Slika 10: Razgled z vrha klifa. V ozadju mesto Wollongong.

Zvečer smo se potem dobili v mestu in šli na pico. Normalne picerije, kot jih poznamo mi, do sedaj še nismo našli. Tukaj pice po večini razvažajo, zato ti jo spakirajo v vsakem primeru v škatlo, tudi če jo boš pojedel v lokalu. Kljub temu pa so bile pice božjastno drage. Najdražje so bile 24$. Za štiri pice in en sladoled smo plačali 87$ in sklenili, da tega ne ponovimo več.

Slika 11: Izjemen račun za povprečne pice, ki so bile krive za porazno spanje.

Drugo jutro zarana smo skočili še na Stanwell park, kjer je znano vzletišče za padalce in zmajarje, kjer so izkusili še letenje na velikem klifu v okrnjeni obliki, saj je bil veter komaj pravi in šibak, za povrhu pa je še rosilo. Pristali so na plaži pod klifom nato pa smo šli na zajtrk, ter se malo kasneje poslovili in odpeljali nazaj v Deniliquin.

Slika 12: Priprave na vzlet na Stanwell parku. Jutro je bilo rahlo deževno ampak za novi štart ni ovir.

Slika 13: Franci na Stanwell parku.

• Francijevi leti: 1.12., 2.12., 3.12., 3.12. 5.12.
• Erzotovi leti: 1.12., 1.12., 2.12., 3.12., 4.12. 4.12., 5.12., 5.12.,

Zadnjih nekaj dni so se vremenske malenkost posabšale, malo težje je bilo ostati v zraku in prišlo je nekaj novih ljudi – dva avstralca dvojčka, Hans in Frigga ter Eddie (avstralec turškega rodu), nekaj dni kasneje pa še dva francoza in japonka Seiko Fukuoka. Na travniku je postalo bolj živahno in kar na enkrat je bilo polno ljudi za vlečt. Z dvema vitloma smo lahko potegnili dva padalca hkrati, kar jima je omogočalo lažje iskanje stebrov in stvar je postala še bolj zabavna. Takosem lahko vlekel zelo različne ljudi. Naši so se vlekli do prvega stebra in meni nič odpeli kadar se jim je zazdelo, en avstralec pa se je pustil vlečt do konca in vse lepo povedal kaj hoče ter na koncu zahteval da se povsem ustavim, da je bilo vse po pravilih.

Slika 1: Bog ne dej it pet korakov peš.

Slika 2: Na vzletišču.

Erzotu v teh novih razmerah ni šlo najbolje in je par dni zapored zelo zgodaj scuril, med tem ko se je Peter čudežno pobiral s tal, tudi na termiki, ki so jo sprožili kenguruji, ki jih je prestrašil med pristajalnim manevrom. Erzo je tako pristal en dan sredi polja, kjer več kilometrov okoli ni bilo ničesar. Zato se je obrnil naključno proti vzhodu. Jaz pa sem si narobe prepisal koordinate pristanka in me je po dolgem ovinku – okoli 90km peljalo okoli, ene rečice in na koncu po privat parceli v divjino. Po postaji ga ni in ni bilo mogoče priklicati, nazadnje, ko sva bila že zelo blizu drug drugega, a vsak na svoji strani reke, pa se je le oglasil. In uspelo mu je najti še en star razmajan most, da je prišel do mene. Jaz pa sem se moral vrnit še 3 km nazaj po avto, ker se nisem prej hotel peljati po pašniku.

Slika 3: Na vetroven dan.

Slika 4: Halo.

Franci in Peter pa sta te dni letela okoli 150 km z vetrom proti vzhodu in dodobra spoznala to špuro. Da pa se ne bi spet vozili ponoči nazaj v Deniliquin, smo vsako noč prenočevali na drugi lokaciji – v prvem prostem caravan parku, eno noč pa smo preizkusili hotel. Ne vem zakaj, ampak moteli so zelo dragi, dražji od hotelov… V notranjosti smo za prenočitev tako plačevali med 20 in 40 dolarji na osebo. Ponekod se je dalo še kaj zbarantati, ponekod so vztrajali pri 40 dolarjih, pa niso ponujali ničesar več kot spanja.

Slika 5: Hotelska družabna soba.

Slika 6: Hotelski hodnik.

Slika 7: In zofa na hodniku.

V glavnem, izbira hotela se je zelo obrestovala, saj je bila to pristna izkušnja bivanja v avstraliji, kot so ga poznali pred 100 leti. Kot smo videli, ima tukaj vsak kraj hotel, zgrajen v začetku 20. stoletja. Nekateri so že zaprti in propadajo, nekateri so samo še pubi in ne ponujajo prenočitev, tisti ki pa še imajo sobe, so verjetno ohranjeni taki kot so bili na začetku. Hiša ima pritličje in prvo nadstropje, strope, visoke 4 metre, v sobah so kamini, isti pod, staro pohištvo, skupna stranišča in kopalnico z banjo, na zadnji strani pa skupno verando. Izgled teh starejših stavb pa spominja na stavbe, ki se jih vidi v filmih o divjem zahodu notranjost pa deluje zelo prijetno. V splošnem so vsa ta podeželska mesta podobna. Glavna ulica je tako kot iz filmov, le asfalt je položen in pločniki so zabetonirani.

Slika 8: Tipična ulica s hotelom.

Drugič spet smo se ustavili v caravan parku, ki je imel bazen in kjer so se kenguruji prišli past vsak večer na svežo travo in smo lahko opazovali celo družino na razdalji 50 metrov. In videti so zares simpatični. Jedo travo in kadar stojijo pokonci, in gledajo, se čohajo po prsih z malimi prednjimi tacami in odrasli, ko se vzravnajo, so visoki okoli 2 metra. En večer, ko smo vozili za enim, smo videli, da jim ograja, visoka meter in pol, ne predstavlja težav. Če ne drugače, se pa postrani vržejo čez.

Slika 9: Avstralski orel.

Poleg kengurujev smo srečali tudi neke velike kuščarje, dolge okoli 2 metra (skupaj z repom), ki znajo tud hitro steči, zato nam jih ni uspelo slikat. Se nam je pa en pokazal, ko se je med begom stisnil k deblu drevesa in si mislil, da ga ne opazimo; kuščarček trapasti. Pojavil se je tudi majhen zavaljen kuščar, več emujev, kakaduji, ki se pasejo kot golobi in ki pridejo na balkon in jih ljudje podijo stran ker so preveč predrzni in čisto preglasni, peščena mralvjišča, na katerega zapelješ z avtom in se ne udre, in nesramežljivi kačji pastirji.

Slika 10: Kenguru.

Slika 11: Kača.

Slika 12: Kačji pastir.

Slika 13: Zavaljeni kuščar.

Slika 14: Kakaduji.

Slika 15: Emu.

Slika 16: Mravljišče.

Padalci so tudi dobili prvega naravnega sovražnika – avstralskega orla. Orli jim ne dajo miru. Ko se padalec zapelje v steber, v katerem že jadra orel, se ta začne dreti na padalca, če je nižji se zelo potrudi, da ga nadleti, ga zasleduje, kaže kremlje, se zaletava v padalo in v skrajnem primeru začne padalo cefrati. Padalec lahko zapusti steber, lahko se dere nazaj, začne šumeti s kupolo (ušesa, pumpanje)… včasih pomaga včasih ne. Ko pa padalec pristane in počiva ob padalu, začnejo hitro krožit na njim in ga opazovat, če je že crknil.

Slika 17: Billabong – na ravnicah so reke meandraste in obraščene z drevjem.

Slika 18: Ob reki.

Slika 19: Še kaj hujšega od kengurujev je v avstralski divjini.

• Francijevi leti: 1.12., 2.12., 3.12., 3.12.
• Erzotovi leti: 1.12., 1.12., 2.12., 3.12.