Sem ga dolgo gledal, najprej samo od daleč (nekako od takrat ko je Delux pokazal svoj Marinčev grič – in brat tega štarta je Koš, ki sem ga odletel prej), saj me je bilo strah ali se prileti čez prvo polico, na kateri leži tudi zgornja asfaltna cesta. Težava je tudi smer vetra, “ki ni nikoli gor” in še jakost mora biti prava (ne preveč – ne premalo). Nihal sem med uporabo Montane, s katero bom eventualno lažje pristal na polici v grmovje, pa tudi spodaj v luknjah z dodatki našarjenih električnih žic ali med Šterko, s katero bi šel čez vse! Da sem se lahko tako odločal, sem bil že na štartu, ki to do takrat še ni bil, a takoj pod makadamsko cesto je viselo preko plinovodne špure, ki je za plac zaslužna, podrto deblo, katerega sem imel namen kar sam prežagat enkrat naslednjič, saj preko njega odletet res ne bi šlo. Tedaj mi je odleglo, saj mi tisti dan “ni bilo treba”.

Potem malo pozabim na vse in danes se ustavim mimogrede, saj se prej na Medvedjem brdu sili zahodnik, tu v Zaplani pa piha burjica, tako da grem pogledat. Piha idealne 3m/s, direkt gor, deblo je nekdo odstranil in “treba je it”! Izgovorov danes ni.

Prav nizko odletim čez makadamko, potem težav ni, nikakršnih.

Ko spodaj pristanem, na 200 m vpijem na tipa, ki me opazuje z balkona, če imam prevoz gor. Da, imam, vpije nazaj in da naj zložim. Meni roji po glavi vse drugo, kako, da bom še enkrat letel, zato padalo v rožo in proti njemu. Mal me da še na čakanje, saj da mora skočit še Prevc, pa res pride. Ko se pripelje z avtom, mu ni prav moje nezloženo padalo in se ne da prepričat, da to lahko dam na zadnje zice. Za to imam jaz kamion, napove in gre manjat vozilo. Zdaj dava vpeto padalo na kason, jaz pa vkrcam zadaj na kišto orodja še firbca, ki bo peljal dol moj avto! Zgoraj šoferju porinem v roke še moj telefon, da naredi filmček vzleta.

Že na poti gor, šofer, ki ga seveda v bistvu poznam, predlaga, da me lahko pelje potem še enkrat – seveda tudi ta bonus pokurim,

morebiti bi šel še četrtič, če ne bi prihajala tema. Pa še slikce