Danes je sicer spet zbor za Slivnico (me obvesti Jean), ampak me tudi približno ne vleče tja.

Zdi se mi, da bo super dan za Gorenjsko (po dežju malo ohlajeno, šibki Z vetrovi, brez neviht, napovedana lepa termika – da ne bo mogoče premočna…). Ker ni nobenega drugega interesenta, grem sam.

Najprej mislim na Krvavec, pa je vedno bolj pokrito in ko se peljem mimo Vodic (12h), je vrh in okolica v bazah. Zato podaljšam na Gozd kjer postaji na Gozdu in Kriški javljata že ves dopoldan idealno 4-5/5-8 J (da le ne bo preveč naraslo…). Čeprav so arsovci zjutraj namerili inverzijo med 800 in 1400, bo ta do zdaj že izginila (na Gozdu 23 st, na Kriški 18, no ja, lahko bi bilo malo bolje, ampak -5st/500m pa tudi ni neka inverzija…).

Spodaj ni žive duše. Tudi na startu ne. … Pa tudi nobenega vetra…

Na klopi čakam pol ure, da pride še en potencialni padalec in en zmajar, ki takoj začne z montažo zmaja. Vmes nekajkrat pihne gor, da se kolesca zavrtijo in klobasa napne, ampak jaz čakam, da bo več in bolj konstantno (pričakujem jadranje…).

Čez pol ure je zmajar pripravljen, jaz pa tudi začnem postavljati (bogve, če bo bolje…). Ko se zmajar pripravi za start, pihne dol, pa spet nula, pa malo sem malo tja, vedno večkrat pa dol (Kriška zdaj javlja SZ). Nekaj časa zmajar čaka, potem se izlušči izpod zmaja in gre v senco.

Z mene pa še naprej vse teče. Samo da malo pihne gor, hrbtno prvič potegnem Mentorja 5, stabiliziram in lepo odletim in zacurim po pobočju dol. Obupno še poskušam vsaj malo pobrati na slemenu pred ravnico pred dokončno curažo na uradnem.

Zoranov let

Ko pospravim, pride kar nekaj upajočih padalcev na pristanek in s Cirilom se zapeljem gor.

Za tale rahlo jubilejni let (2100), sem si želel kaj več 🙁 . No, sem pa vsaj prvič prezračil padalo 🙂 .

Danes imam popoldne v Mariboru zemeljske obveznosti.

Pa se zgodaj odpravim iz LJU. In bolj ko se bližam MB, bolj razmišljam, da imam še dovolj časa, da bi šel pogledat proti Kalvariji, hribčku moje mladosti, kjer sem bil nazadnje pred 45 leti…

Že pred leti sem zasledil, da so hribček fantje odleteli, čeprav imam jaz v spominu celo pobočje našpičeno s stebri in žicami: vzorčni vinograd Kmetijske šole.

Ko se zapeljem do današnje Fakultete za kmetijstvo pod grič, pod katerim smo stanovali in koder sem se preganjal še v gimnaziji, je vse drugače. Nobenih vinogradov več v tem delu, ampak v nulo pokošeno pobočje, posuto z redkimi drevesi različnih vrst. Ampak stopnice, ki vodijo naravnost gor na rob, so še vedno tu. In to ne stare in razpokane betonske, ampak obnovljene z betonskimi ploščami, da hodiš kot v nebotičniku. No, seveda, če bi bil 45 let mlajši in ne bi žgalo sonce s 40+ stopinjami. In če ne bi imel padala na hrbtu.

Ko pridem na vrh, se mi že blede od vročine in se najprej malo odpočijem. Vetrčka je ravno prav, piha idealno (le občasno termika malo bolj butne, pa tudi ugasne do nulce). Točno opoldne. Ko postavim Rooka in si nataknem tangice, moram še enkrat za rob v gozdiček, da se ohladim.

Potem se vpnem, počakam na termiko in stopim v zrak. Z vetrom se zapeljem v desno do Račjega dvora, obrnem in stopim v veter na tla na travnik, v nulo pokošen .

Zoranov let

Ko pospravljam, v potokih teče z mene, ampak vesel sem, kot že dolgo, dolgo ne.

Zaradi napovedanih popoldanskih neviht ob zmernem JZ najprej razmišljam o projektih. Pa me Jean zvabi v akcijo (»ne boš zamudil takšnega dneva…«).

In se že peljem proti Uncu. Pod Strmico se preložim k njemu in gor na start. Piha malo, premalo. Greva do droga, kjer pihne malo več. Jean postavi in odleti, malo se matra na V robu in potem scuri na travnik v dolino.

Jaz samo naložim robo in dol po njega. Pustim LCja na Uncu in z Jeanom naprej na pumpo v Cerknici, kjer že čakajo Erzo, Poje in Mega.

Gor in na start. Piha Z, više SZ, po startu z desne gor. Postavimo in v luft Poje, Erzo, Jean in Mega. Jaz sem zadnji in nekajkrat potegnem, preden lepo namestim padalo. Potem ga lepo hrbtno dvignem, stabiliziram in poskušam odleteti. Pa kar noče zagrabiti in laufam dol po travniku. Potem mi ga potegne v levo in samo zdrsnem po gladki travi, padalo me prehiti in vleče za sabo, dokler se ne zatakne za grmičke in jaz tudi. Po postaji povem, da je vse OK (pa me nihče ne sliši, ker je od včeraj očitno še na uradni frekvenci…). Še predno se v peklenski vročini, ko vse teče z mene, odmotam iz štrikcev, že v skrbi toplanda Mega (ki pa je itak brez postaje) in pride do mene. In že otrebi štrikce in odnese vse gor na štart, medtem ko jaz sopiham za njim (hvala Mega !!!).

Malo se moram ohladiti in medtem, ko Mega razteguje obe padali, začne kaplajti. Bolje takoj odleteti, kot pospravljati v dežju. In grem v luft in malo za mano še Mega.

Poje in Erzo sta odletela proti Blokam, kjer je že zelo črno in nakuhano. Jean vrti pred startom in nabira. Ker lepo dviguje (baza nad Slivnico iz katere že dežuje že zauga?), se odpeljem proti Cerknici do sončka. Tu tudi vedno manj kaplja. Mega se pelje daleč ven nad polje in tam povrtava, jaz nad Cerknico, kjer vse drži. Jean pobere višje in se odpelje proti Ložu.

Ko se vedno bolj zapira, po pol ure vrtenja pristaneva z Megom pri pumpi.

Zoranov let

Megov let

Pospraviva in prideva do pumpe, kjer vidiva Jeanovo padalo, ki vso bleščeče prihaja proti Martinjaku, na temnem ozadju, v katerem se bliska. Tam pristane v nalivu.

Zapeljeva se do njega (padalo bo sušil na Strmci kasneje…) in od spredaj v nalivu na vrh rešiti Erzov avto.

Ko se peljemo na vrh in potem proti Uncu, Jean ves čas spremlja Pojeta, ki se preko Unca in Logatca v velikem krogu (izogibajoč se dežju) pelje proti domu.

Pojetov let

Jožetov Komentar leta: Končno sem dočakal, da sem pristal doma!
Skoraj nikoli ne letim proti vetru, le kadar bežim pred dežjem, in to je bilo danes trikrat. Nevihte in plohe so živahno nastajale in par minut po pristanku je že pihnilo na Brezovici zaradi nevihte v Podpeči.

Erzo pa je kar vztrajal proti V …

Erzov let

Še vizualizacija

Danes še vedno SV, vendar naj bi bilo v splošnem malo vetra. Igor dopoldne vabi v Posočje (direkt ali preko Vogla 🙂 ), pa ni interesentov. Jaz pogledujem tudi po Karavankah. Poje bi nekam blizu (Slivnica ali Grmada), Jean tudi. Mega ne more.

Tako zabluzim dopoldan in ob 13h na Železniški na Vrhniki k Jožetu. Še Erzo prisede in dol. Nihamo med Slivnico in Grmado, pa JV in V na Slivnici odloči za Grmado.

Ko se pri balah naloži Jean, ugotovi, da je njegova kompletna oprema v Aninem avtu v LJU. Med vožnjo gor iščemo rešitev. Najbolj enostavna je Mega, ki z dvema popolnima kompletoma reši zadevo in se priključi akciji. Jean nas odloži na startu in dol k balam, kamor že prihaja Mega. Mega pove, da doli piha S, gori pa od vsepovsod, predvsem pa od zadaj.

Mi trije čakamo, da se kaj spremeni in na koncu naložimo robo v Megov avto, ko prideta z Jeanom gor: gremo na Slivnico (bomo vsaj malo nad inverzijo…).

Jean pusti avto na Uncu, Poje pod Slivnico.

Na startu na Slivnici piha V. Postavimo na V robu in čakamo na vsaj približne pogoje. Pojetu rata in odleti in scuri dol na ravnico.

Pojetova curaža

Erzo je drugi. Ko dočaka, potegne in se odpelje in po nekaj matranja scuri dol na ravnico.

Erzov prvi

Potem piha V in celo od zgoraj SV, da preostali trije kar čakamo. Ob dveh neuspelih poskusih mi Mega pomaga spet postaviti padalo. Potem se postavim za naprej in ko je malo manj, odlaufam in speljem in se zapeljem dol na ravnico na letališče.

Pojetova curaža

Jože s pristanka ponudi, da gre peš po Megov avto, če bomo vsi odleteli. Odleti še Jean z Megovo King opremo – in kmalu scuri dol na ravnico.

Ko odleti na koncu še Mega, mu je jasno, kam ne sme zapeljati in se v zavetrju pred kočo nekako začne pobirati, potem gre nad ravnico in počasi navija v višave.

Jean mi sporoči, da sta Jože in Erzo odšla s Pojetovim avtom še enkrat gor in našla šoferja, ki nama bo pripeljal avto. Dobim štop do pumpe in vmes pobereva s šoferjem še Jeana. Šofer s Slivnice=Toni kmalu pripelje Pojetov avto z navodilom, da ga odpeljeva domov in potem naj greva na Slivnico po Megov avto !? Kaj pa če bi tudi še midva odletela, se sprašujeva…

Ko prideva na vrh, Mega javi, da je prišel nazaj in pristal pri pumpi.

Megov let

Odpeljem Megov avto dol do Mega in na Unec. Jean je že podaljšal domov, Poje jadra nad Uncem na 1100, jaz pa odpeljem Jožetu avto na Vrhniko. Ko sem že v LCju, Jože javi, da je pristal na Planinskem polju.

Pojetov drugi

Erzo pa še kar v zraku.

Erzov drugi