Danes napovedan sicer pretežno sončen dan (s pooblačitvami v resničnosti na terenu) in grozno inverzijo do 1400, ki vse odvrne od akcije. Ker naj bi popoldne obrnilo na burjo oz. SV višje, pomislim na Nanos (bomo jadrali na V robu, potem pa okoli vogala v Vipavsko).

Kljub močni propagandni akciji za to idejo, se navduši le Mega. Vsak s svojim avtom se dobiva v Podnanosu in z LCjem gor.

Pri Anteni na vrhu nobenega SV – v resnici piha J, JZ (predvsem od termike, saj očitno sonce vseeno naredi svoje). Glede na videno se prestaviva nazaj po cesti dol in z robo peš gor na Grmado. Še vedno nekaj sonca in rahlo gor (z občasnimi kratkimi prekinitvami brezveterja) sicer že precej pokrito prot J in JZ.

Postaviva in v luft Zoran in Mega. Malo zavijem v levo proti Anteni in mi nekajkrat celo rahlo piskne gor, ampak nabrati pa v resnici ne morem. Ko vidim, da ne bo nič, se samo zapeljem tesno ob pobočju v smeri Vipave. Dokler gre. In gre celo malo čez Famo do zadnjih koruznih štrcljev…

Mega pristane pri avtu

in je kmalu pri meni.

Zapeljeva se gor po LCja in se razideva…

Danes še nek šibek S, spodaj najprej močnejša burja, ki naj bi čez dan obrnila na JZ. Ker je dopoldan na Kovku 18m/s, ne navijam več za Čaven (zaradi inverzije na 600 se mi je to sprva zdela dobra misel) in potem je vse jasno: Lijak.

Sploh ko se dobimo ob 11h na Železniški: Milan naloži Štusa in Simona, Mojca in Dule pa naju z Erzom in v Vipavsko.

Aleš nas dostavi gor na start, kjer je že nekaj postavljajočih Štajercev, čakajočih na več vetra. Danes greva z Erzom prav na vrh novega starta (da bomo malo višje nad inverzijo 🙂 …). Prvi potegne Gaberšek in počasi mu sledimo še ostali.

V zraku je kar delovno. Čeprav kmalu poberem nad start, sem pred Zmajarsko zelo nizek, pod grebenom. Lepo naberem in na Čaven, visoko okoli Skreta in z nekaj lepimi pobiranji visoko do Kuclja. Zdi se mi vedno bolj razgonjeno, pa še močno zgubljam, zato obrnem (Erzo nizek še vztraja naprej proti Modrasovcu). Na Čavnu spet lepo naberem in nazaj na Lijak. Čez na Danijela, kjer se nekaj časa kar matram, da najdem in naberem, ko je že tudi Erzo tu in na koncu vrtiva skupaj. Za njim na Škabrijel, kjer pa nič kaj dosti ne dobim, zato hitro nazaj.

Na Danijelu spet naberem, medtem ko se Erzo nižji odpelje naprej. Na Lijaku še popravim (Erzo pa nizek pod robom rine kar naprej). Tako se nekje na višini grebena guncam naprej proti Zmajarski, medtem, ko se Erzo bori za preživetje pred Vitovljami. Pošteno povedano, ga odpišem in zapeljem nazaj do Lijaka in na Danijela, kamor pridem na višini vrha. Poskušam še kaj nabrati v ugašajočem dnevu, ko se Erzo (?!) zapelje tik nad mano naprej proti Škabrijelu. Še jaz se malo pomatram in naberem, ampak proti vetru za njim me nekako ne vleče več (jasno mi je, da do radiča ne pridem s to višino, sredi Nove Gorice pa še nisem pristajal – in me v ugašajočem dnevu res tudi ne mika…).

Obrnem in z veliko višino nazaj na pristanek.

Tudi Erzo je pred NG obrnil, nazaj do uradnega pa ni prišel.

Dule in Mojca čakata na pristanku.

Milan, Dušan in Simon pa so že prej zaključili in so že na poti domov.

Danes pa je napovedanega ogromno S vetra in burje na Primorskem. Zdi se mi, da bi mogoče bila lahko danes Čela gora in se v to smer dogovarjam z Megom.

Ko se peljem proti Vrhniki, nas je že cela četica. Na parkingu pri Dolenjem Jezeru se dobimo: Mega, Emil, Štus, Razdrih in Martin. Roba in ljudje se stlačimo v LCja in gor.

Ko smo že na štartu, prideta še Saša in Igor. Kar nekaj časa modrujemo po hladu starta in čakamo na neko spremembo, ampak situacija je enaka in nespremenljiva kot 1.jan, ko smo čakali z Alenko in Megom…

Piha strogo z desne (V, JV), nekaj več vetra kot zadnjič, v okolici pa Javornik buči v močnih sunkih (opazujemo pa 2 jadrilici, ki jim taka situacija v višavah prav ustreza…). Na koncu Mega postavi, pa mu ga začne celo vihati doli po startu, tako da hitro spet pospravi.

Tako se, po dobrih dveh urah, predamo in odpeljemo v dolino in na Planino (upoštevajoč Emilovo misel, da na Slivnico ne bi šel tvegati, da bi mogoče Grmada pa bila).

Pri Balah se naložimo v kombi k Štusu (Igor in Saša pa naložita Mega) in gor.

Na startu piha nula. Kljub temu takoj postavimo. In je še vedno nula. Potem v nuli odlaufa Martin kot prvi, malo zacuri in se zunaj začne reševati, saj tam je kar nekaj vetra. Potem odleti Emil, pa jaz in še ostali.

Z Emilom takoj pred startom nabereva nad greben, pridružijo se še ostali in potem se naslednjo debelo uro samo vozimo sem in tja v močnem V(?)…

Prva se preda Saša.

Mega (ki je startal zadnji) se kmalu za njo odpelje dol, da začneta reševati logistiko z Megovim avtom.

Kmalu je tudi tretji šofer na tleh.

Potem pa še Igor.

Sam ciljam predvsem na polno uro. Prvo rundo se odpeljem čez polje mimo Antene proti AC, pa nazaj in v smeri Grčarevca, drugo malo manj, pa za levim robom Grmade padem pri povratku v močno oblivanje, ki me skoraj prizemlji. Pa se ves nizek iz nižin le rešim okoli vogala na sončno stran spet nad start. In potem še panoramsko nad polje in nazaj na pristanek.

Malo pred mano sta na tleh Martin in Razdrih.

In kot zadnji pristane še Emil.

Dobili dosti več, kot smo pričakovali, sploh glede na začetek na Čeli gori in neobetaven prihod na tukajšnji start.

Zaradi šibkega SV (ki naj bi čez dan preko S obrnil na SZ – sploh više gori) in močne inverzije, najprej z Erzom razpravljava o možnostih za Čaven. Nobeden od naju ne verjame preveč v ta cilj, zato Erzo razpiše Slajko.

Dobimo se pri BJju: Erzo, Tilen, Jasna in Klemen in Planinšek, Dule in Lusja. Mi trije k Jasni in Klemnu, drugi avto pelje Planinšek. Pod Slajko še nakaj domačinov, Franci Reven že pešači na hrib. Gor do koče z avti in na zgornji start.

Nobenega vetra (občasno še dahne dol). Odleti Franci in se zapelje v dolino. Naslednji je Erzo (ki najprej trenira start naprej…).

In potem drug za drugim še ostali, v trenutkih, ko verjamemo, da najmanj diha/piha od strani od zadaj…

Erzo pobere mene in Duleta in potem se počasi vsi dobimo na parkingu spodaj. Malo modrujemo, da se reši logistika, potem se Jasna odloči za ogled bunkerja v bližnji okolici.

Primerno spodbujeni hočejo člani našega avta še več bunkerske zgodovine, medtem, ko se ostali raztepejo (naš drugi avto v slaščičarno v Gorenjo vas).

Mi pa, po nekaj vmesnih pristankih, dosežemo višek bunkerskih aktivnosti v podzemnem sistemu na Hlavčjih njivah. Ko pridemo iz podzemlja na večerni mrak, še ogled bližnjega starta in sončnega zahoda.

V mraku potem z avtom iščemo še bližnjico v dolino, ki je (kot skoraj vse bližnjice) na koncu kolovozna daljšnjica, kjer Klemen mojstrsko zmanevrira avto brez poškodb v dolino…

Potem pa še mi v omenjeno slaščičarno, da se malo pogrejemo in pridemo(jo) malo k sebi…