Padalska jataNad vasjo je griček s skrito cervico Sv.Križa.
Zapeljem se gor prav do cerkvice. Lepo travnato pobočje, vendar ne vidim, da bi prišel čez smreke v dolino.
Potegnem, lepo speljem in se zapeljem v desno nad travnata pobočja in pristanem za kmetijo.
Še malo ogledov okoli Predmosta in Poljan in potem v stransko dolino do vasice Voljča.
Najprej gor na cerkvico Sv.Jurija za katero je edini travnik, s katerega se da varno odpeljati v dolino.
Še skozi Voljčo na lepo travnato bulo na levi strani nad dolino. Odpešačim od cestice po strmem travniku na vrh bule.
Postavim v sveže pognojeno pobočje na vrhu. Spet piha z desne, vendar mi uspe odleteti v prvo.
Dolinc me celo dvigne in zgunca in kar nekaj časa ustavlja, da potem le speljem naprej v dolino in pristanem nekaj pred pokopališčem.
In dovolj zdravljenja za danes…
Sva danes z Alenko rajžala po kočevski okolici, obhodila jezero zraven Kočevja
in nekaj tudi ogledovala za starti. Vse z namenom, da na toplem soncu ubijeva čimveč corona-19 virusov.
Kar na nekaj lokacijah je pihal še vedno močan V (iz napačne smeri), tukaj pa je bil ravno v pravi smeri po pobočju gor. Vsaj na vrhu na startu…
Postavim, namestim zidek v močnem vetru
in se zapeljem v precej razrukano ozračje (rotorji med griči ?) v kotlino spodaj.
Danes napoved močnega JZ, ki čez večino SLO dejansko nabija že od jutra. Ker že dolgo časa želim malo »prezračiti« in povaditi moj Run&Fly, se mi zdi, da bi lahko bil to primeren trenutek za Ženček. Sploh, ko se tudi Manca javi za tja. Popoldne pa naj bi se veter malo umiril in Pojetov Jože računa na večerno uživanje na Kovku.
Tako se spravim v Logatec, kjer je vetra 10+. Malo se družimo z Megom in Manco, »zračim« padalček in hkrati gruntamo njegovo najbolj optimalno pripravo za resno uporabo (da je sedež in rezerva ves čas pripeta in začneš uporabo na lokaciji z natikanjem tangic in ga šele potem izvlečeš iz vreče… v močnem vetru zna biti sicer problem vse lasno tanke štrikce pravilno pripraviti in se vpeti – kot se mi je pokazalo lani na puščavskih avanturah… Megu pa zadnjič na Nanosu…).
Ker je vetra le preveč, kmalu vse pospravimo in gremo še na kratko druženje k Pečjaku kljub korona virusu.
Veter na Kovku ne kaže popuščanja, zato greva po Mančinem odhodu še na bližnje oglede. In tam najdeva ta jez, ki ga je v višino ravno toliko, da sem nekaj trenutkov v zraku in se vsaj malo potešim.
Kovk pa še vedno močan, tako da za danes zaključim(o)…