Popoldne pa na Slivnico. Vsi smo danes pozni in Erzu ustreza 14.30, da nas skliče na Železniški, kar omogoča tudi meni, da se priključim.

Erzo s Toplakovim Tomažem in Mojco, Sušev Primož pa gre kar sam (namen ima le testirati moj Run&Fly in se mu potem mudi), jaz prisedem k Milanu. Na Uncu pobereva še Mega, ki se prijazno javi za šoferja in v Cerknico. Med vožnjo gor poberemo še veterana Škerla in na vrh. Hkrati z nami pride še Martin s svojo življensko in zemeljsko podporo (in mi odnese padalo na start).

Prvi trije se ravno pripravljajo spodaj na platojčku pri luknji (za Z) in začnemo se še mi (jaz zgoraj na strmini). Pred nami je že startala Kurnikova Ana, ki kmalu zacuri in pristane.

Seveda je tudi že pihnil od zadaj SZ, vendar le na kratko, potem je spet Z. Pripešači še Primož in postavi. Drug za drugim odletavajo. Primož se na startu sprehaja med padali z Run&Fly nad glavo in elegantno odleti. Najprej ga lepo dvigne, potem pa hitro potone…

Moj prvi poskus zgoraj na strmini (po pričakovanju prisotnih) ni uspešen (ker je Z, torej preveč z desne) in se ob zanosu spotaknem na skali in zvalim na spodnjo pozicijo. Tu mi SlimTom in Mega hitro spet postavita. Vendar sedaj grem naprej, saj mi je tu preveč položno. Pa pihne močneje (sedaj bi raje hrbtno…), da po dvigu kar na mestu obstojim in komaj z vso to težo na sebi stopim naprej tista dva koraka, da me vzame.

Ko odletim, pride še Štusejev Luka in še kasneje Kolarjev Robert.

Takoj začnem nabirati. Najprej mi je precej razrukano (inverzija ? – je danes zjutraj bila na 1200), više se umiri. Prvo rundo naberem do 2000 in se odpeljem do Podskrajnika, kjer pa močno zacurim, da se komaj poberem ob povratku na Slivnico. V planu sem imel bolj krožno turo, vendar ob mojem novem pobiranju Milan javi, da je scuril v Lipsenj.

Zato naberem kolikor gre (čez 1800) in se odpeljem do konca Loške doline in pristanem pri Kozarišču blizu gradu Snežnik.

Mega se je s Primožem že odpeljal in je doma, zato Milan odteče “maraton” (brez padala) na pumpo po svoj avto.

Erzo je pristal malo naprej od Dolenje vasi pred Kočevjem.

In ga bo rešil SlimTom z Mojco (ki sta tudi že na tleh).

Martin je zaključil lep FAI trikotnik.

Tudi Luka je zaključil FAI trikotnik, pa bil zelo, zelo visok.

Robert se je bolj ali manj odpeljal na pristanek.

Milan me kmalu pobere in gasa proti LJU. Med potjo pa mi Primož še poda svoj report o padalčku…

Še vizualizacija treh naših letov:

Danes ponoči in še zjutraj dežuje. Ko poneha in se začne malo sušiti (pa še eno ure kasneje zaradi premika ure) pa v Kižlovko.

Je še vse oblačno in trava mokra, ampak problem je veter… Pihal naj bi JV (kar bi bilo lepo po griču gor), v resnici pa se kar močno zliva za vrat (torej SZ) in potem obrne na levo v SV. V kakšnem momentu pa na hitro poneha za kratek čas (in celo rahlo pihne gor).

Čakam takšen trenutek na V strani. Prvi dvig mi ne uspe in mi prevali padalo v levo. Prestavim spet standarno in čakam kar nekaj intervalov, pa prekratko zatišje, da bi potegnil. Tako mine skoraj pol ure in potem potegnem, ko se trakec pač spet umiri in laufam, laufam do roba in komaj speljem. Za robom pa me spusti ob bregu in s konkretnim vetrom v hrbet tik nad tlemi odpelje proti LCju.

Danes je napovedano popoldne poslabšanje z dežjem, JZ pa nabija čez vso SLO.

V Kižlovki nobenega vetra, ko hodim gor. Na startu pa vseeno nekaj vetrčka z leve od V. Postavim, počakam na trenutek, ko se umiri in potegnem.

Lepo se zapeljem čez zorano polje, čeprav me hladni V po dolini dol malce odnaša v desno.

Ko pospravim, pa spoznavni dan: najprej neverjetno prijazen pogovor z mimoidočo domačinko – iz hiše blizu poti v dolino (že dolgo se nisem tako prijetno pogovarjal z nekom, ne da bi se dotaknil trenutne koronske situacije ali politike…).

Ko se posloviva, pa pripelje še traktor z možakarjem, ki obdeluje tole dolinico (lastniško je vsak kos, po katerem hodim, štartujem in pristajam, v lasti nekoga drugega…). Še z njim prijazen pogovor, preden odpeljem.

Danes mi ne uspe pred terapijo na Kižlovko, saj me zjutraj (še vedno) tišči/boli noga. Šele, ko vzamem naklofen, bolečina popusti in potem najprej redna terapija in za njo takoj v Kižlovko.

Krasen sonček, toplo, da bi človek kar zadremal in lepo piha po griču gor. Na startu celo toliko, da z vetrom razprem Rooka in naredim zidek. In ko spet pihne močneje, šolsko hrbtno dvignem (suho) coto in stopim v zrak.

Lepo me drži, celo zadrži nasprotni sunek po dolinici gor in pristanem skoraj pri LCju.

Potem se koordiniramo za eventualno resno letenje (čez dan je napovedano vedno več JZ), pa se nič ne uskladimo (tisti, ki so šli zgodaj, pa so itak že zdavnaj v akciji…), saj ni pravega zanimanja (Samov info iz Vipavske pa javlja podobno situacijo, kot včeraj). Tako je to to, kar je za danes…

Danes planiramo resno letenje čim prej (da se čimprej potolažimo za včeraj), zato grem na sekundarno terapijo raje že pred primarno, da me potem ne bi basalo…

Dolina še v mraku in slani. Pod nulo, ko v hladu racam gor s starim Rookom. Na gričku še senca in hladen zrak se zliva meni za vrat dol po pobočju.

Postavim, potegnem na vso moč in »zlaufam« po pobočju. Čeprav je cota lepo suha, komaj zleze gor, da na robu le speljem in se zapeljem v hlad do LCja.