Zjutraj takšna megla, da starta ne vidim, ko ustavim LCja v Kižlovki na kolovozu. Mokrote pa toliko, da se kar sproti prijema na padalo, ko hodim gor, čevlji pa mi s čmokanjem dajejo takt.

Ko previdno razgrnem Rook 2, se danes zaradi mokrote tudi skozi njega že mestoma vidi… Edino, kar je pozitivnega, je, da pihne občasno (meglo) po griču gor (LCja spodaj na kolovozu ne vidim).

Potegnem in me takoj vzame in potem lepo nad dolino do kolovoza.

Kot da bi bila megla tako gosta, da kar bremza padalo 🙂

Danes pa Bohinjci vabijo na Namlinov memorial na Šipnco in potem druženje pod njo. Razen Mojce in Duleta (ki sta se že pred dnevi odločila, da gresta) ni drugih interesentov – predstavnikov KLV, zato po Kižlovki še sam cincam, ali naj sploh grem. Vendar se v Bohinju megla raztaplja in kamere že kažejo sonce … in na koncu se odpeljem.

Pod smučišče Senožeta, kjer je zborno mesto, pridem med zadnjimi. Malo se organiziramo za prevoz (kombi je že poln padal, večina gre peš), pa se na koncu Kupljenikov Lojze žrtvuje in naloži Meri, Mojco in Duleta in mene. Kar vleče se cesta na Uskovnico in naprej, da končno le pridemo na jaso v gozdu za startom. Ostali pomagajo pretovoriti padala na start (jaz komaj sebe in svojo robo odnesem), kjer se počasi zbiramo.

Piha lepo gor, na momente kar zašumi. Malo modrujemo in se družimo, da se končno naberemo vsi udeleženci dogodka (torej, še zadnji hodeči z rukzaki ali brez…). Blaž medtem z motorko počisti še nekaj kritičnih dreveščkov pod vzletiščem. Potem pa najbolj zagnani postavijo in v luft in takoj zajadrajo.

Ker so na zgornjem delu okleščki in veje posekanih smrek, je prostora malo manj kot sicer in Blaž s komando po tekočem traku spravlja ljudi v luft. Najbolj zagnana pri pomoči pa je Meri, ki skoraj vsakemu pomaga razgrniti padalo. Moj invalidski pristop seveda malo ovira sceno in posledično, ko mislim, da sem pripravljen za start, ugotovim, da imam, zaradi prekladanja robe sem in tja, zavite gurtne in se moram prepeti (kar mi, glede na tekoči trak, malo dvigne nervozo…).

Potem pa zidek in lepo hrbtno dvignem, da mi po obratu zaklofa desno stran in dokaj atraktivno (komaj) speljem. V zraku prav pomladansko. Najprej jadram okoli starta, potem se zapeljem na Studor, kjer pa ne dobim (pričakovanega) lepega stebra, ampak le nekaj razbitih butanj. Zato se odpeljem s 1000 naprej na Vogar, kamor pridem z 800. Matram se spredaj na pobočju pod startom, pa po m curim in se na koncu predam in odcurim h Kramarju.

Ko pospravljam, slišim po postaji Blaža, ki svetuje, da se je treba bolj zadaj (na V pobočje ??) nasloniti na Vogar… Skratka, opazujem nekaj drugih, ki se veselo poberejo in vozijo naprej proti Pršivcu.

Tudi Mojca in Dule sta že pristala.

Ko pospravim, pride Mojca pome in nazaj na parking pod smučišče Senožeta, kjer imamo avte in kjer še vedno pristajajo in pospravljajo ostali.

Mojca gre z Duletom in ostalimi na piknik lokacijo, sam pa še malo na oglede z LCjem gor na smučišče.

Čeprav je zjutraj še megla (inverzija na 1000 in še vedno SV s konkretno burjico na Primorskem), se spravim v Kižlovko dokaj hitro (za kasneje se namreč dogovarjam za nekaj hoje v nižje hribe na Gorenjskem).

Vse mokro do amena in tudi na startu rose še za izvoz. Postavim Rook 2 in ker piha rahlo gor, takoj potegnem in me vzame in visoko, visoko čez dolino in LCja in v kontra vetru po liftu dol, da pristanem daleč za kolovozom.

Pospravim mokro padalo, v LCju vklopim sušilnik in na Gorenjsko v hodalno akcijo…

Po jutranji terapiji še malo počakam, da sonček ogreje dolino. In ker ni v dolini nobene sapice, ko se pripeljem, (inverzija na 600, sicer kar spet močan SV), sonce pa je na pobočjih že osušilo travo, vzamem za spremembo spet staro coto.

Ne bom rekel, da je suha kot poper, ko jo razgrinjam, vendar pa je kar vzorno posušena. Piha rahlo gor, ko potegnem in me takoj vzame. Visoko nad dolino se zapeljem še mimo LCja na kolovozu, potem pa me ekspresno spusti malo čez kolovoz na spodnji travnik, ki je še v senci.

In spet cota popivna pol travnika…