Ponoči dežuje, zjutraj pa ne več, kar potrjuje tudi radarska v okolici. In ker je napoved, da bo dež čez dan, hitro v Kižlovko.

Potok vsak dan malo višji in dolina vsak dan bolj močvirnata. Cota se sploh ni kaj dosti odcedila od včeraj, ampak bom tvegal.

Kolikor se trudim po startu previdno razgrinjati, cota pivna kot kuhinjska krpa. Piha nič (ampak to pomeni, da tudi v hrbet ne).

Ko se mi zazdi, da bo, zalaufam kolikor (z)morem in me, kljub počasnemu lezenju cote gor, lepo vzame. Lepo nad dolino še čez kolovoz.

Zoranova vsakodnevna terapija (Rook L) s stare lokacije

Naberem in “ožmem” coto v LCja.

Vso noč dežuje in tudi dopoldne, ko se peljem na primarno terapijo, dež še vztraja. Ko končam, se je dež že spremenil v rosenje, ki počasi ponehuje.

V Kižlovki je brezveterje, po travniku že močvirje in mokrota vso pot gor in tudi na griču. Cota je le malo manj mokra, kot včeraj (ko jo previdno polagam) in pridno pije svežo mokroto.

Čakam in čakam, pa tudi dahne ne gor, večino časa pa čutim hlad v tilnik. Potem ne zdržim več in ko v vrat ni hladu, potegnem na vso moč in gre cota leno gor. Ampak speljem pa lepo in se nad dolino zapeljem prav do kolovoza.

Zoranova vsakodnevna terapija (Rook L) s stare lokacije

Vse sluzasto in megličasto, da se vevški dimniki ne vidijo, ko se peljem v Kižlovko. Ampak tik nad tlemi je močna inverzija in upam, da ne bo težav (saj je više gori baje veliko vetra).

V dolinici se start lepo vidi. Brezveterje. In optimistično spet vzamem coto Rooka, čeprav je še kar vlažen.

Na startu ga razgrnem in na obeh koncih je kar za ožeti. Le slabo diha zračna sapa po griču gor, kar pa mi kaže moja topla privatna sapa. Potegnem na vso moč in (ne morem verjeti) cota gre lepo (počasi) gor in speljem in se visoko nad dolino odpeljem še čez kolovoz.

Zoranova vsakodnevna terapija (Rook L) s stare lokacije

Ker imam z Megom danes zemeljske opravke v bizeljskih koncih in ker sva kmalu fraj, predlagam obisk bližnjega štarta Orešje (zaresen, opremljen start, ne neki naši projekti…), ki si ga že dolgo želim. Včeraj pa ga je obiskal Gabor in me spomnil nanj.

Ker z Megom v teh krajih celo nekaj sončka vidiva in ker napovedanega močnega JZ tukaj ni nikjer, se odpeljeva na start.

Res je lepo zrihtan in po vetrokazu piha idealno gor, zato se takoj pripravim: tangice, rezerva in Rook 2 ML (ki je že suh). Mega mi pomaga postaviti.

Vetra je malo premalo za zidek, zato se po hrbtnem dvigu samo obrnem in po nekaj korakih odletim (Mega potem pove, da je bilo prav vzorno s pravilnim tekom po pobočju). Ker ne vem za jadriličarske pristanke na levo ob Sotli in ker so povsod sami vinogradi in ker je desno, pod prelepim gradom Bizeljsko, cesta in travniki zraven (kamor bo Mega najhitreje prišel), se usmerim tja.

Lepo me drži (čeprav me tudi 1m ne dvigne nikjer), da se visoko pripeljem do zadnjih travnikov in tam, preden stopim na tla, še malo zaslalomiram tik nad tlemi padajočega travnika.

Zoranov let z Rook 2 ML

Mitja Kuzman : Kul, sam pristanek nisi glih izbral [1.11.2021 15:11]Rado Voglar : Bo drugič v KG 😁 [1.11.2021 15:48] Zoran Gaborovič : kje pa je kakšen bolj pravi pristanek ? Jaz sem povsod same trte gledal  [1.11.2021 16:19]Mitja Kuzman : Poglej si kje mi pristajamo, pristanki za jadrilico ob sotli. [1.11.2021 16:56]Mitja Kuzman : Mislim da je dol tudi veterna vreča [1.11.2021 16:57]Zoran Gaborovič : Ja vidim… V tisto smer pa sploh nisem gledal (sem grad opazoval  ). Bom za drugič vedel  [1.11.2021 17:05] Štajer Flajer : Tud vreme bi lahk boljse izbral 😊😊 [1.11.2021 18:50]

Samo naberem in gor na cesto, kamor pride Mega čez nekaj trenutkov.

Vesel kot radio, saj so kakšne dve ali tri iracionalne (?) traume zadnjega leta malo pomirjene (upam) in ker je to končno spet moj zaresen novnov start po dolgem času (sploh ob neuresničenih projektih v zadnjem času). Pa še približevanje jubileju z lepim zaresnim startom…

Hvala Mega za podporo 🙂 .