Više gori napovedan močan SV, ampak v KIžlovki, kjer je rahla megla, je seveda vse mirno (čeprav ni nobene konkretne inverzije danes). Je pa kakšno stopinjo nad 0, tako da se nekaj krpic snega, ki jih je nasul včerajšnji in nočni dež/sneg, že veselo tali.

S coto gor skozi močvirje in blato. Občasno pihne z ene ali druge strani. Razvlečem na pregibu, počakam, da pihne gor in potegnem in me spet lepo vzame in drži mimo LCja do kolovoza (s coto !!)

Danes pa bo velik izziv, saj je napovedan konstanten dež (s snegom) čez ves dan. Pa zjutraj, ob vizualni kontroli okolice pred blokom, opažam le rahel dež.

Ker so standardni padalski čevlji neuporabni v močvirju, novim je včeraj (?) začel odstopati podplat, vzamem svoje najboljše hribovsko – alpinistične (ki jih po mojem nisem obul že 5+ let). Kmalu se že peljem proti Kižlovki, pa mi spet pošteno zaliva vetrobransko steklo. Ampak ko se zapeljem v potok in ustavim na kolovozu, dež popolnoma poneha.

Vzamem Rook2 in se takoj odpravim gor. Občasno kar potegne po dolini dol, meni v obraz. Mi pa hoja v današnjih čevljih deluje vedno bolj čudno, čeprav popolnoma držijo vdor jezerske in potoške vode…

Zaradi varnosti postavim na zgornjem pregibu (da se bo v primeru plohe voda lepše stekala po padalu dol 🙂 ), vendar ves čas priprav dežja ni. Občasno pihne gor močneje, vendar potegnem čimprej (da ne bo dežja ali sunka od zadaj), že ko je le rahel dih gor.

Takoj me vzame, pa nad dolinico precej zaustavi, da tik nad tlemi z vetrom v hrbet pristanem blizu LCja pred kolovozom.

Ko pridem domov, ugotovim, da so mi na čevljih (LaSportiva) amortizerji (mehkejši plastičen sloj med peto in vibramom) razpadli v prah in tam zeva 2 cm reža (dobri stari Alpina usnjeni enojni, dvojni, težki, srednji,… so v kleti še vedno “skoraj” novi, kot pred 30 leti)…

Današnji dan po napovedi zjutraj kar hladen in vse pokrito (ampak brez padavin). Toliko hladno je še, da krpice snega vztrajajo, ko hodim gor s coto in tudi ko postavljam, je podobno kot včeraj (brez dodatnega pivnanja).

Piha rahlo gor (više naj bi bil z višino vse močnejši JZ). Potegnem in cota gre gor in me odlepi še pred robom, tako da se elegantno zapeljem (s coto !) do kolovoza.

Danes je Erzo odločen za zaresno letenje in glede na napovedan močan JZ v notranjosti (in tudi že od Kovka naprej) je edina izbira Lijak, za kar skliče zbor ob 11h. Sam razmišljam z Milanom o Brestovici, vendar po posvetu z Rajkom to odpišem (kar Milana dokončno odvrne od današnjih letalnih aktivnosti).

Tako se že nekaj pred 11h pojavim na šodru ob Ljubljanici, kjer je zadnje čase zborno mesto. Počasi nakapljajo še ostali: Rojčeva Urša, Mojca, Vidičev Dragan, Dule, Belčičev Matej, pa Erzo, Gabor (s hčerko), Jasna in Klemen in na koncu še Bukovnikov Sergej. Mega nas bo počakal na Uncu. Razporedimo se po avtih (sam sem pri Gaborju, padalo pa potuje v Duletovem avtu).

Ko se peljemo mimo Vipave, vidimo v zraku nekaj padalcev (sunki so že 10, napovedano vedno močneje…). Pod Lijakom na pristanku iz dveh avtov počakamo kombi iz kampa Lijak, Jasna pa zapelje Klemna, Erza, Mega in Sergeja kar gor na start. Mimovozeči jih srečamo, ko pešačijo s parkinga dol.

Na štartu je nekaj ljudi (predvsem izpitniki in komisija), vetra pa praktično nič (je pa vse dokaj pokrito in vmesnih sončnih žarkov je vedno manj). Taktično čakamo (ob spreminjajočem šibkem vetru – tudi od zadaj), da se kaj odpre, medtem ko izpitniki odletavajo svojim licencam naproti. Le Mojca odleti od naših kmalu po tem, ko smo prišli.

Sam sem že takoj postavil in sedaj “moram” odleteti. Ko je jasno, da bolje ne bo, se tudi Erzo pripravi in odleti, jaz pa takoj za njim. Potem pa še ostali. Mega, Dule in Dragan gredo dol z Jasninim avtom.

Samo malo povijugam in odcurim na pristanek.

Kjer je že Erzo.

Milan Velkavrh : Sem vedel da je danes boljše, da ostanem doma in malo priležem. Da spočijem svoje utrujeno telesce🤣🤣. [4.12.2021 14:54]

Ostali potem prikapljajo drug za drugim…

Danes je napovedan sicer lepši dan (višje gori močan S, kasneje razjasnitve,…), vendar je megla do podna tudi še po primarni terapiji, ko se vozim v Kižlovko.

Je pa vsa dolinica lepo podložena s plastjo (mokrega) snega, ki je zapadel ponoči. Tako je na poti gor, s coto čez ramo, skozi belino megle, treba paziti na spolzkost zaradi: 1.blata, 2.listja 3.strme trave, kar vse se skriva pod to plastjo nočnozapadlega snega (na rit zdrsnem le 1x).

Se pa cota ob razgrinjanju dodatno ne navlaži bistveno, saj je moker sneg vseeno boljši kot naliv ali 100% jutranja rosa. Piha konstantno rahlo gor. Potegnem naprej (premalo za hrbtni dvig) in odlaufam po drseči snego-travi in sem v luftu še pred prelomom, da se potem odpeljem skozi belino do kolovoza.