Že vso noč dežuje. In tudi zjutraj. In tudi dopoldne. Potem se zapeljem v Kižlovko, se ustavim na kolovozu in čakam, kdaj bo dež malo ponehal, ali se vsaj zmanjšal.

Čakam in čakam… in čakam.

Vsakokrat, ko stopim iz LCja ni razlike. Potem se v nekem trenutku odločim in prepričam, da pada malo manj. Ko si poveznem čelado na glavo, po glavi sploh ne pada več 🙂 . In potegnem iz LCja v rožo nabrano padalo ter ga odnesem kolikor morem “hitro” gor.

Kepo odložim in se hitro vtaknem v tangice in zalaufam FlyMe (oba). Potem razvlečem padalo: del okoli stabilizatorjev je popolnoma premočan, sredina (=sredica kepe) še skoraj suha. Poravnam štrikce natančno, saj ponovitve (vsaj s tem padalom) ne bo. Piha nič ali pa ob dežju nič ne registriram. Registriram pa glasno škrebljanje po padalu.

Zalaufam kot nor in gre (z mokroto obteženo) padalo počasi, vendar lepo gor, ampak zagrabiti/nositi pa me noče (?). Kar odlaufam čez prelom in me spusti in potem zagrabi in butne gor in zavijem ostro desno (da ne zapeljem nad sveže preorano njivo), da me spusti na tla ob koncu njive.

Samo naberem in odčofotam do LCja in domov sušiti padalo…

Danes naj bi nas po napovedi končno zajel dež (popoldne), jutranja sondaža z majhno kljukico na tleh, sicer nadaljevanje močnega JZ, vendar so vevški dimi pokonci, vreme pa kilavo, kot da se bo ravno ulilo iz temno sivega neba…

Zvečer se je najavil na obisk Kižlovke Dolinarjev Jure, v dokaj bližnji okolici živeči mlad padalec, s katerim sva že bila v elektronskih stikih in ki je že nekajkrat obiskal Kižlovko (in celo postavil količke z vetrovnimi trakci, ki jih je potem lastnik pridno odstranjeval…). Ko zapeljem po kolovozu, ga vidim, kako ravno pristaja.

Ustavim na starem mestu, naložim robo in ga pod gričkom prvič srečam v živo. Na poti gor mu razložim detajlno lastniško strukturo parcel in kakšen je trenutni status (idealne) “stare” lokacije (ki je od predvčerajšnjega srečanja z lastnikom v NOTAMU do jeseni 🙂 ). Izogibajoč se inkriminirane parcele greva na “novo” lokacijo in postaviva.

Ko zalaufam oba FlyMe-ja (za te terapevtske skoke uporabljam kot inštrument hkrati le staro in novo verzijo FlyMe na telefonu), ugotovim, da je bil stari (ne verzija 4) čez noč (?) posodobljen v popolnoma novi obliki in seveda brez vseh nastavitev. Medtem, ko ga nastavljam, Jure že kar eno rundo odleti (ali pa mogoče dve 🙂 ?) in prihaja gor, jaz pa še vedno tiščim glavo v telefon in štelam nastavitve.

Končno se uspem elektronsko in fizično zložiti skupaj in v brezveterju zalaufam po položnem pobočju.

Za razliko od včeraj dobim padalo nad sebe od prve, vzame pa me kasneje, šele na prelomu, kar je s telefonom dokumentiral Jure:

Ko pospravljam, Jure prileti dol že n-tič. Izmenjava si še letefonske podatke in se posloviva – on še vsaj enkrat (?) gor, jaz pa še naprej preverjati nastavitve (in spremembe) v FlyMe-ju…

Zaradi napovedi močnega JZ sem malo bolj zgoden; čeprav je sondaža bolj vegasta, pa ni nobene inverzije spodaj, torej ne vem, kaj lahko pričakujem in kaj bo kasneje…

Kljub temu so ob tem času vevški dimi le malo odklonjeni in v dolinici je dokaj mirno. Danes po “novem startnem” režimu parkiram pod lovsko opazovalnico in po desnem kolovozu ob robu na novo lokacijo. Vetra nič. Postavim in se vpnem za naprej.

Zalaufam kot nor, pa padalo ostane za mano in se ustavim (sem že preveč domišljav s temi starti – na tej lokaciji je travnik dosti bolj položen in če ne piha…).

V drugo spravim padalo gor in me kmalu dvigne, vendar moram pred robom še 2-3 korake polaufati, da se zapeljem čez. Takoj desno in nizko nad dolino niti do kolovoza ne pridem.

Odpešačim do LCja domov.

Po primarni terapiji pa smo za popoldan dogovorjeni, da zmontiramo novo AVP na Strmco.

Nekaj po 15h se dobiva z Megom na Uncu in z LC na Strmco in po kolovozu (?) malo pod vrh Petriča. Veter nažiga na polno. Kmalu se nama pridruži še Kurnikov Jurij.

Seveda je štanga predebela za objemke postaje in že hočemo spokati. Potem pa brainstorming in najdemo rešitev, ki pa zadene predvsem Mega, ki mora pri 15m/s šraufati gor in dol originalne dele s štange in spet na njo v kombinaciji s postajo, viseč na štriku, ki ga sicer polaga vodoravno po vetru…

Z več sreče kot pameti na koncu idealno zaključimo zadevo (no, ne povsem, ker kaže, da je treba še smer malo popraviti…)

Danes pa obrne na JZ, ki bo čez dan vedno bolj jačal. In tudi danes spodaj močna inverzija do 700, od 1300 pa spet odličen gradient. Termika bo baje po SLO spet sekala do 3500, na Gorenjski skoraj do 4000…

V Kižlovki pa blažen mir. No, skoraj, saj na poti v dolinico srečam traktor lastnika “stare” lokacije, ki vozii s sinom iz dolinice hlodovino. Samo pomahamo si. Ustavim na kolovozu in gor.

Še peti zaporedni dan kičastih pogojev. Rahlo piha po griču gor. Padalo le na grobo raztegnem in poravnam štrikce. Potegnem hrbtno v res rahli sapici in po obratu stopim v zrak. In me privzdigne in visoko nad dolino (termiko je že čutiti) do kolovoza in čez.

Ko stlačim robo v LCja, pa se traktor vrača prazen za drugo rundo. Prijazno pokramljamo (?), potem pa me gazda seznani, da je lokacija do jeseni zaprta, saj je moja vzletna točka že čisto zguljena in bo tam zrasel le še plevel, če bom še naprej polagal plahto na tiste m2 (sploh v letošnji suši in ob pričakovanju prvega resnega dežja ta teden…). Torej se bom prestavil na “novo” lokacijo. Prav prijazno se poslovimo.

Potem pa poskušam koga zlobirati za zaresno letenje. Rad bi končno preizkusil nov (že več kot leto star) sedež, ki čaka na mojo dovoljšnjo zrehabilitiranost in lepe vremenske pogoje (da ne bom že ob prvem poletu drajsal po blatu…) in glede na napoved (in pričakovano prijaznost preizkusnega terena) me nekako vleče na Vremščico.

Ampak danes imajo vsi druge opravke (še največ zavrnitev je na račun spomladanskih kmečkih opravil: oranje, sajenje krompirja, čiščenje terena,…). Le Štusejev Dušan z navdušenjem (zaradi tridnevne abstinence in zabeleženih dolžinskih in višinskih rekordov zadnjih dni) potrdi srečanje na Uncu ob 14h.

Ko naju LC pritovori na vrh, drevesa ruva z 10/12,5 m/s. Malo pomodrujeva s prisotnim modelarjem, vendar (razen redkih vetrovnih lukenj) ni sprememb (v veliko veselje modelarja). Postaja na vrhu seveda ne dela, sicer se ne bi zastonj vozila sem. Prestaviva se na spodnji start, kjer pa dejansko piha malo manj, le 6-8/10,2. Ampak borovci naokoli zlovešče šumijo, pred tem sva bila na vrhu… in po nekaj časa stisnem rep med noge (čeprav je trava lepo suha, se ne bi rad pustil za prvič šlepati po njej, za sedež pa tudi še ne vem, kako se bo obnašal v zraku…). In se odpeljeva domov…

Sem še kar malo utrjujen od včeraj (in dogodkov zadnjih dni), pa še ura se je premaknila na poletni čas in zbudi me klic Marka Valenčiča, ki vabi na Goljak. Hitro poskušam kaj uskladiti (spet ena množica na Kržišče), ampak Erzo se že dogovori z Megom za zgodnjo Slivnico. To tudi meni (sploh glede na včeraj) bolj ustreza; samo priključim se in izprosim še dodatne pol ure do zbora na Vrhniki, da grem v miru v Kižlovko (saj sem po uradni uri eno uro bolj pozen kot prejšnje dni).

Sploh ne preverjam napovedi. Med vožnjo so vevški dimi pokonci kot sveča ob še vedno generalni JV tendenci in današnji napovedani zelo močni termiki. Torej je tu gotovo inverzija kot zadnje tri dni (kar se kasneje ob preverjanju napovedi izkaže kot popolnoma resnično – od podna do 700).

Sonček in mir v Kižlovki in na startu lahen vetrič idealno gor. Hrbtni start je idealen in še lepo drži do kolovoza in še nekaj čez.