Danes naj bi bilo manj možnosti dežja kot celodnevno zalivanje včeraj, z JZ vetrom, ki ne bo preveč nabijal. Malo počakam, da se nočno-jutranji sluz posuši in v Kižlovko.

Pa je vse močvirnato in brezveterno, ko nosim padalo gor. Iz varnosti po levi strani, saj je padalo od včeraj še vso vlažno in mestoma tudi mokro. Kar na stari lokaciji se ustavim in razgrnem padalo. Nobenega vetra od nikoder.

Vpnem se hrbtno in ko si zamislim, da čutim hlad v vrat potegnem. Kljub vlažnosti gre Rook2 lepo gor in po obratu zalaufam. Pa me padalo očitno prehiti, saj mi ga frontalno butne dol, jaz pa se na prelomu ne morem več ustaviti in se skotalim po bregu dol skoraj do vznožja.

Ustrezno blaten še enkrat gor in postavljanje – zdaj že skoraj mokre cote. V drugo čakam za naprej in v stalnem brezveterju potegnem, padalo nad mene in še pred prelomom lepo speljem. In visoko nad dolino do kolovoza in čez.

Že včeraj je za ves današnji dan napovedan dež. Vso noč škreblja po strehah in tudi jutro je vso deževno. Jutranja napoved pa kaže umirjanje po 17h (s čimer malo pomirim Erza, ko zjutraj zaskrbljeno pokliče, kako bo danes reševal svojo serijo…

Na PP pa vidim še luknjo na V LJU med 11 in 13h. Na primarno terapijo se vozim v nalivu. Po končani primarni terapiji pa doma samo zamenjam uniformo in v Kižlovko. In res samo še rosi, ko se vozim v dolinico.

Parkiram na standardni lokaciji. Očitno sem tukaj res tolikokrat, da so me že sateliti zabeležili, saj tale posnetek ni od danes 🙂 .

Po mokroti čez močvirje po levi strani gor. Raje obstanem kar na stari lokaciji in previdno postavim v mokroto trave. Tudi rosi ne več.

Vpnem se hrbtno, saj ves čas čutim hlad iz doline gor (čeprav je generalno više gori kar močan SV). Diha konstantno gor, zato takoj potegnem, po obratu pa me vzame še pred prelomom. Visoko nad dolino do kolovoza in še čez.

Idealno (če odmislim celodnevni dež in mokroto…) 🙂 .

Hrustljavo šušti Rook2 (od celonočnega sušenja v stanovanju), ko ga po jutranji rosi nosim mimo Lovske na novo lokacijo. Vetra nič, sondaža slaba, dimi pokonci, generalno JZ. Postavim ga v roso in previdno namestim.

Hrbtno se vpnem, počakam vsaj na šibek hlad na vratu in potegnem. Čeprav me že drži, pred prelomom še enkrat rahlo potacam z nogami (ziher je ziher, glede na včerajšnjo izkušnjo…), čez in ostro desno ter nad dolino proti kolovozu dokler gre.

Ko padalo nabiram iz rose, pa je spet malo mokro…

Za zaresno letenje Milanu že potrdim popoldanski Gozd, pa me Erzo preseneti s ponudbo opoldanske Strmce (ker še ne bo dežja, ki prihaja z JZ, vetra pa 4/6,… idealno…). Seveda sem takoj za, da bom končno enkrat probal ta “novi” zic.

Na Vrhniki poberem Erza in proti Uncu. Tudi Mega je potrdil udeležbo in dobimo se spodaj, na pristanku. V LCja in gor in prav na start, kjer trenira samoten modelar. Veter kar konkretno nabija (6/8 potem tudi 10 je zgoraj na Petriču, tu na sedlu vsaj enako).

Še predno izvlečem svojo robo, je Erzo že pripravljen ob Megovi asistenci. Počaka na malo manj in ga po dvigu in obratu odlifta nad greben…

Čeprav sva moj novi zic z Megom že zdavnaj v njegovi delavnici naštimala idealno, si ga danes končno prvič zares nataknem. Priklopim starega Mentorja3, ki nima več ravno najboljših karakteristik… V celoti gledano sem dokaj nervozen še zaradi dodatnega močnega vetra, ki mi je res na meji, sploh za delanje eksperimentov (zdaj, ko to pišem, vidim, da smo bili na startu ravno v času najmočnejšega vetra – prej in potem ga je bilo manj…).

Mega mi raztegne padalo, priklopim ga hrbtno in na vetru naredim zidek. In kar nekajkrat poskušam z dvigom, pa kar padalo ostaja zadaj in mi ga potem Mega ponovno namešča. Erzo medtem vozi sem ter tja visoko nad grebenom.

Končno padalo dvignem nad sebe, po obratu stopim v zrak in me samo odlifta gor. Počasi rinem naprej in se poskušam namestiti v zic. Ne morem. Visim bolj na gurtnah, vlečem elastiko na čevlju, da bi spravil kokon čez noge, pa ne gre, saj je elastika premehka in ga ne potegne dovolj. Sam pa s svojimi trdimi koleni nog ne morem toliko prepogniti nazaj, da bi jih lahko zataknil za kokon. To ponavljam in poskušam na vse načine, ob tem pa mi vsaj za letenje “ni treba skrbeti”, saj vozim naravnost ven v rahlem dviganju in močnem vetru in guncanju, ki ga sam še dodatno povzročam s poskusi nameščanja v zic.

Ko sem že nad spodnjo dolino pri Studenem, dviganje končno malo spusti, spusti pa tudi vezna elastika med čevljem in kokonom (ko se sname s čevlja ne vem kako…). Obrnem in nazaj proti Strmci, kjer me spet nabije gor (Mega me kasneje povsem upravičeno nakuri, da sem vozil naprej in nazaj točno na dviganju vetra med spodnjo in zgornjo ravnico, namesto da bi zavil nekam levo nad gozd, kjer bi gotovo dobil spuščanje).

Z ušesi občasno znižam višino in nadaljujem z eksperimenti, kako kokon, z eno roko in brez pomožne elastike, nekako spraviti za nogo. Karkoli neštetokrat poskušam, … ne zmorem, … ne gre. Na koncu si zaželim samo še dol…

Spet z ušesi zbijam višino, obrnem nazaj do vasi Strmca in potem tam še naslednje četrt ure zbijam, medtem ko Mega že pripelje LCja pod mene (sam sploh ni šel v zrak…). Končno po dobre pol ure stopim na tla, zmatran, kot če bi letel ves dan…

Da je asistenca super delux, mi Mega še padalo zloži, medtem ko jaz pojem žalostinke nad fiaskom preizkusa sedeža.

Pospraviva robo, Mega s svojim avtom domov, jaz pa po Erza v Laze, kjer me samozadovoljno pričaka po uspešnem enournem letenju.

Andrej Erznožnik : Po avp 7-8, na štartu enako ali več [21.4.2022 13:11]

Ponoči je deževalo in čeprav malo počakam, da sem kasnejši, je tudi nebo delno pokrito, tako da sonce ne uspe kaj dosti posušiti namočene trave. Še asfaltne ceste so rahlo mokre, v dolini pa vse mokro, da so čevlji premočeni po nekaj korakih. Grem po desni varianti in previdno postavim v mokroto na novi lokaciji.

Generalno je V z odlično jutranjo sondažo (dimi so bili kar malo odklonjeni od V), ampak po dolinici pa še mir in celo dahne občasno gor od JZ.

Vpnem se hrbtno in ob naslednjem dihu potegnem. Lepo ga dvignem, se obrnem in že speljem, vendar sem na prelomu za kakšen cm prenizek, da podrajsam po travi in me rit po travi zabremza in padalo pade pred mene po bregu dol v zalito travo, jaz pa premočen do gat. Ko padalo naberem v pahljačo, je že dobro namočeno.

Ko ga ponovno postavljam, se mestoma že vidi skozi od mokrote. Sedaj potegnem naprej, pa noče več zlesti nad mene in omahne.

Še enkrat postavljam (sedaj je že čisto cotasto). Čakam na kaj več sape, pa je ni. Zato zalaufam na vso moč, spravim padalo nad sebe, sem v zraku in še dvakrat stopim na tla, da na prelomu speljem in ostro desno proti kolovozu.