In je že določena 11.30h za zbor na Šodru za Zavrh. Raje grem kar takoj na pot, saj so spet zastoji med Vičem in Vrhniko. Na Viču ven na staro cesto in ravno pravi čas na Šodru.

Nekaj se jih že baše k Erzu v avto (Mojca, Dule, Sušev Primož in Potrebuješev Andrej), nekaj takoj k Megu (Blatnikov Robert in jaz), ostali zamujajo (Jasna in Klemen in Bergantov Primož). Pri Škorpijonu Mega naloži še Milana in Dušana in gor.

In po vročem soncu na štart. Malo modrujemo v senci ob občasnih močnih sunkih tudi čez 8. Prvi odleti Suša, nekaj za njim Erzo in Hliš. Potem veter kar upade, da nas nekaj čaka pripravljenih na malo več. Odleti Mega, precej za njim Jasna in takoj za njo še jaz. Ostali potem postopoma sledijo. Od predhodnikov je le Mega takoj dovolj nabral in se odpeljal nazaj proti Uncu, ostali pa so visoko nad startom in kruzajo tukaj naokoli, da bi dobili še več višine (nekaj pa tudi zgubljajo…).

Proti Trebelniku kar v rahlem dvigovanju in tik pred vogalom v močnem spuščanju, potem pa dobim steber in počasi in vztrajno vrtim in naberem (v rahlem zanosu nazaj) tik pod 2000, ko se zavestno odpeljem v smeri Laz. Blizu mene je Klemen. V nekem trenutki gre z -2,5 dol in sem že malo nervozen, saj sem še sredi gmajn (čeprav imam še 1600), potem pa spet rahlo dviganje, da pridem nad Planinsko polje s 1600 in se v curjenju naslonim na Grmado s 1100.

Mega se oglaša s pristanka pod Grmado, kjer da je scuril…

Dobim dviganje do 1450 (Klemen vrti kar nekaj višje nad mano) v zanosu čez proti Strmci, malo zgubim, tu, nad Strmco, pa padem v razburkano ozračje (rotorji za Strmco od Grmade sem ??) spet naberem do 1450, potem pa valovi dol in gor in mi je neprijetno in se raje odpeljem na odprto proti Postojni. Nekaj pred Hraščami pristanem v močnem SV vetru.

Kljub temu, da sem na koncu stisnil rep med noge, sem vesel kot radio.

Med pospravljanjem na kupih, od razbeljenega sonca sušečega sena, spremljam ostale (na LIve), ki peljejo naprej.

Mega že dobi prevoz na Vrhniko in bo šel v akcijo reševanja avtov z Mojco in drugimi, ki so in bodo tam okoli na tleh.

Gabor se nekaj časa matra okoli Grmade in na koncu pristane spodaj.

Jasna se javi z Razdrtega, kjer pristane tudi Dušan.

Klemen in Turčin potegneta do Dolenje vasi.

Hliš pa še malo naprej.

Tam nekje pa je pristal tudi Erzo

Boštjan Zagorc : Sm pa že mislu da si zamudu Zavrh [18.6.2022 21:20] Aleš Pirš : Srbijo [18.6.2022 21:52] Andrej Erznožnik : Ja res je, včeraj je bil preleten dosedaj najdaljši let ki se je samo končal v Srbiji znašal pa je 277 [19.6.2022 07:51]

Na popolnoma samotni prašni cesti pripelje po 1/2 h mladenka, ki gre nekam jahat, pa me kljub temu zapelje na uvoz Postojna, kjer ustavi prijazen madžarski fuzbaler za štop do Vrhnike. Na zaprtem izvozu me skipa, tu pa me že čakata Mega in Secondo z LCjem.

Nekateri se rešijo sami, Mojca, Dule in Suša pa pobereta preostale.

Še vizualizacija nekaterih letov.

Zjutraj je LJU kotlina prekrita z oblačnim pokrovom (močna inverzija na cca 900, sicer SV z višino obrača v SZ) in grem raje najprej na primarno terapijo.

Ko se vračam z nje v KIžlovko, pa sonce že prbija na polno. Pričakujem normalne razmere (nič vetra, malo termike po griču gor). Ko pa stopim iz LCja, pa občasno kar potegne po dolini dol (SV). Na Novi lokaciji brezveterje z občasno sapico po griču gor. Zato postavim kar tukaj, se hrbtno vpnem in potegnem, ko spet dahne gor.

Lepo dvignem Rooka2; po obratu me sicer odlepi od tal, speljem pa šele po dveh vmesnih poskokih. Ostro desno ob pobočju, kjer me splakne veter od zadaj (taisti SV), da še do konca mlade koruze ne pridem.

Potem pa roba v LC in še ena iskalna akcija izginule pohodne palice. Zelo natančno prečešem pobočje v cikcaku od zgoraj dol po tracku, pa nič !! Razen da sem zopet potujoča semenarna…

Danes pa spet ob normalni uri v Kižlovko (seveda, ko sonček že naredi nekaj termike). Sondaža bolj slaba, napovedan veter od tu in tam, v dolinici prbija sonce in totalno brezveterje.

Najprej iščem svoj ogromen šop ključev (od stanovanja in vsega, za kar jih uporabljam, ali pa jih že leta ne več,…), ki ga pogrešam od včeraj. Na kraju, kjer puščam LCja se po minutki iskanja zableščijo na snopu sušečega sena (še dobro, da ni prišel gazda navsezgodaj z mašino obračat sena…), na tem delu travnika, ki je bil pokošen včeraj.

Vesel kot radio se odpravim skozi džunglo na Novo lokacijo. Občasno potegne od leve, po griču gor pa ne, zato podaljšam na (že zdavnaj) pokošeno Staro lokacijo. Tu pa celo potegne po pobočju občasno gor, zato postavim in se vpnem hrbtno celo malo višje, na bolj ravnem delu nad zgornjim prelomom.

Ko spet potegne gor, dvignem padalo in po obratu po dveh korakih stopim v zrak. Na prelomu me še malo dvigne, da z lepo višino preletim mlado koruzo in džunglo spodnjega travnika in stopim na tla prav na kolovoz.

Spet en lep letek po kar nekaj težavnih dneh.

Naberem padalo in do LCja. Ko ga zbašem v avto pa kapo na glavo (da mi ne skuri vsebine) in v iskanje včeraj izgubljene pohodne palice…

Kar nekaj časa se prebijam skozi džunglo gor in dol v področju včerajšnje prve špure (pazim, da vseeno ne potacam preveč trave), vendar neuspešno. Na koncu, na pol v vročinskem deliriju, odracam nazaj do LCja in se počutim kot semenarna, saj sem od čevljev do vratu poln semen…

Ker sem imel čez dan druge aktivnosti, uspem priti v Kižlovko šele zvečer. Prvič sem tukaj tako pozno in prihajam s kar nekaj nervoze. Upravičeno. Štart in pobočje je ob tej uri že v senci, le še majhen konec spodnjega travnika (ki je danes pokošen in v fazi izdelave sena) je v zahajajočem soncu. Občasni sunki vetra (ostanki močne termike, ki je bila po SLO čez dan) s spremljajočim lokalnim šumenjem dreves od vsepovsod. Čez Novo lokacijo hitro na Staro, kjer se začne taprava terapija (za živce in telo). Hladen zrak se zliva po hribu dol in ves čas rahlo piha od zadaj. Neštetokrat postavim padalo, pa mi ga posvaljka, potegi so neuspešni. Lovim trenutke, ko bi naj bila nula in v enem takem mi uspe, spraviti padalo nad sebe, vendar me ne zagrabi (čutim sunek od zadaj) in se vržem čez rob. Ves nizek na pol v gosti travi samo pridem do vznožja pobočja, kjer me gosta trava dokončno zaustavi (od preloma pa špura, kot da bi jo merjasci naredili.

Ker sem ob tem pluženju skozi travo izgubil pohodno palico, grem po špuri nazaj gor, vendar je ne najdem (mogoče po košnji pobočja…). Ker je bil tale skokec torej bolj pluženje po travi (ampak letel sem, nisem se kotalil dol po pobočju 🙂 ), se mi zdi fer, da poskušam narediti še en skokec bolj normalne dolžine…

Ko končno prisopiham gor (z nabranim padalom in brez palice) pa so težave pomnožene. Hladnega zraka je z večerom vedno več in vedno močneje pihne od odzadaj. Spet x-krat postavim in se vpnem in čakam, da mi ga na koncu posvaljka od zadaj. Vsaj štirikrat poskušam odleteti, pa prekinem na poti do preloma, ker padalo noče držati ali pa ne gre dovolj gor.

Ker vsakokrat vmes čakam na pogoje in se zaradi svaljkanja izpenjam in ponovno vpenjam, mine ura, ko že v rahlem mraku končno le uspem dvigniti padalo nad sebe in normalno odleteti…

Ker zvem, da danes ne bom imel primarne terapije, si dan splaniram drugače in grem še malo prej v Kižlovko.

Pa je kljub temu že kar živahno v dolinici. Spet piha od vsepovsod, zato takoj z Nove na Staro lokacijo. Dva neuspela dviga, da mi končno uspe start naprej.