Za danes bo nekaj manj JZ, pa še vedno možnost kakšnih ploh tu in tam po SLO. AMojca je navijala za ponovitev treninga hrbtnega starta na Kaštelirju in sam sem bil takoj za uživaški dan v Istri, kjer bo vseeno nekaj manj vetra kot v osrednji SLO. Še Mega in Škobernetov Tomaž sta zraven in smo zmenjeni.

Ko se zjutraj odpeljemo izpred mojega Hoferja okoli 11h, se že začne modro jutranje nebo hitro pokrivati. V LCja naložimo na Uncu še Mega in do KP in čez Šmarje na Istarski Y (po naše = Istrski Y) in gasa na Kaštelir.

Na S proti Buzetu so tudi že nakuhane baze (ne samo lepe bele), veter pa je tudi že kar močan (čeprav postaja izza vogala pravi 6/8 JZ, je na startu več). Pozdravimo se z Rabičevim Jožetom in njegovimi kompanjoni. Jože je prišel na prvi poskusni let po 1 letu (?!) odkar je prišel iz bolnice.

Od naših prvi postavi Mega in se spravi v zrak. Mojca in Tomaž groundhandlata, jaz na pol postavim. Mega občasno pride v našo bližino in poroča, da je v zraku kar živahno (še 1, 2 tujca v zraku to tudi potrjujeta s svojimi manevri…). Kar nekaj časa se matra, da pristane (toplanda).

Megov let

Potem Tomaž in AMojca še grounhandlata, sam se pa tudi počasi pripravim. In se kar nekaj časa kuham na startu, saj so sunki kar močni in nič ne pojenjajo. Končno imam čakanja dovolj in v nekem trenutku (baje se malce umiri…) speljem.

V zraku je občutiti res kar nekaj razmetavanja in v začetku se kar borim, saj zunaj curim, bliže pobočju pa razmetava v ozkih dviganjih in butanjih. Ob Megovi radijski asistenci se le spajsam nad štart in potem celo precej naberem nad njiim (čez 300). Še nekaj časa drajsam in vrtim in nabiram,… da potem lepo toplandam (=topli dingo je spet pod streho 🙂 ).

Zoranov let

Malo počakam vpet na startu, da AMojca spet pride groundhandlati iz sence, medtem pa tudi Tomaž odleti in zajadra naokoli. Nekaj časa lepo jadra, občasno tudi bolj zunaj, potem daleč zunaj zgubi višino in se na povratku še poskuša rešiti, da na koncu pristane spodaj na “uradnem” ob cestici.

Potem odleti tudi AMojca in nekaj za njo še jaz in za nekaj časa zajadrava skupaj. Ker sem jo oviral in je morala paziti, da se me izogiba sem “gotovo kriv”, da je morala (pre)kmalu pristati.

Mojčin let

Sedaj je že manj vetra kot prej in kar bolj se moram pomatrati, da ne scurim (pa tudi takih višin ne dobim več). Vmes tudi Mega odleti še drugič in nekaj časa jadrava celo skupaj.

Megov 2.let

Skoraj uro jadram, nekajkrat skoraj scurim, da se na koncu le uspem spajsati nad start, da lahko toplandam.

Tomaž in AMojca sta že drugo rundo v zraku in med mojim pospravljanjem gre Mega v ponovno avto reševanje (AMojce, saj je Tomaž že sam pripešačil na start in postavlja še za tretjo rundo).

Mojčin 2.let

AMojco pa Mega kar v oblečenm sedežu pripelje gor, da hitro zopet postavi in odleti. Tomaž po nekaj jadranja toplanda.

AMojco pa poberemo, ko se vsi zgoraj pospravimo in zapeljemo dol.

Potem pa po blatnih kolovozih čez dolino (vmes srečamo domačina, ki se je z avtom zataknil v blatu – že prihajajo njegovi reševalci…) na drugo stran Mirne in gor do prve vasice (to niso Srbani skozi katere se peljemo brez uspešne identifikacije prehrambenega objekta), kjer najdemo odprto restavracijo in se v veselem vzdušju lahko še zaključno podružimo ob pijači in jedači 🙂 .

Je danes ves čas na robu dežja, vse pokrito in zabasano. Tudi razmišljam ne o letenju, pa pokliče Milanče, da bi šli pogledati na Zavrh. V LJU se ravno malo bolj razsvetli in … potrdim.

Gužvi se izognem čez Črno vas in sem ob 16.50 pri Škorpijonu. Igorjev kombi je že parkiran (in on očitno na H gor). Prisedem k Milanu in gasa gor. Vzamem tangice in Rook2 in kmalu sva pod temnimi oblaki na startu, ravno ko pripešači tudi Igor.

Milanče resetira postajo, jaz poskušam obesiti trakec na polomljeni kol. Piha rahlo gor (1-2/4) in začnemo postavljati. Oba sta skeptična, ker je za njuni Delti tako šibek veter praktično neuporaben in Igor celo ne razpakira padala. Ko sem že vpet, mi malo prestavita padalo proti desni, saj je smer pihljanja bolj V,JV in v levem kotu praktično ni sapice.

Ko nekaj začutim od zadaj, dvignem Rooka in po obratu speljem. Lepo me drži čez graben okoli Trebelnika in v glajdu peljem še nekaj naprej od Dola in nazaj čez Laze na pristanek.

Zoranov let

Ko pospravim, Igor ugotavlja, da bo on rešil avto, saj v takem brezveterju ne bo niti poskušal, Milanče pa se še naprej trudi nekako ujeti sapico…

Preden pridejo popoldanske nevihte nas Mojca skliče za zgodnji Zavrh (še vedno je V tendenca vetrov in zjutraj krasno sonce po SLO).

Ob 11h se zberemo pri Škorpijonu (parkirani Igorjev avto nakazuje, da že pešači gor): Potrebuješev Andrej, Mega in Suša, pa Bergantov Primož, Mojca, Milanče in še celo Iggy (po 15 letih pride na ogled starta…). Erzo in Poje prihajata 1/2 h kasneje.

Z Iggyjem se naloživa k Megu, ostali k Andreju in gor v vas. Med potjo na start (tovorim zaresno opremo) rahlo pihlja in nas prijetno hladi. Na startu, kjer nas pričaka Igor, piha idealno gor, na momente bolj, na momente manj. Takoj začnemo postavljati. Mojca mi razgrne Maestra2 še preden sem v oklepu.

Odleti Suša in ga močno spusti, vendar se zunaj za Trebelnikom pobere. Potem potegne Igor, takoj za njim še jaz in za nama ostali…

Z linijo direkt na Trebelnik pridem še najvišji okoli vogala in potem na mehurčkih vzdržujem višino do Škorpijona. V grabnu nad njim lovim neke mehurčke vedno nižji, dokler ne vrtim nad trebuhom za zadnjimi hišami, medtem ko pristaneta Igor in Milanče.

Milanov let

Še se borim mekaj minut, preden se jim pridružim.

Zoranov let

Med pospravljanjem se nam pridruži še Andrej.

Andrejev let

Mega je pristajal pri Pumpi blizu skupaj z Bergantovim Primožem.

Megov let

Mojca je z vetrom potegnila do zadnjih travnikov Dražice.

Mojčin let

Še malo dlje v to smer pa tudi Erzo in Pojetov Jože.

Erzov let

Jožetov let

Jože Poje : Včeraj bi se dalo letet ves popoldan, danes, ko je čas pa ne… [12.5.2024 13:12]

Milanče gre pobrat Mojco, jaz od Petrola pripeljem Mega in Primoža nazaj na pristanek, kjer potem nadaljujemo pomembno politično-ekonomsko analizo trenutnega stanja v svetu. Iggy pripelje Megov avto dol (si je premislil in raje ni tvegal), Milanče pa Andreja odpelje še po njegov avto na start.

Eni imajo danes velike načrte, jaz bi pa samo malo letkal za dušo (je še manj SV kot prejšnje dni, brez neviht in ploh po napovedi, bele bazice posejane po nebu povsod…).

Lokalna Jata se formira za Zavrh, jaz bi pa raje šel na Grmado (sicer bi v resnici šel še enkrat na Dobrovlje, pa ni interesentov…). In smo med mojim potovanjem proti Uncu že skoraj zmenjeni za Grmado, ko pade ugotovitev, da je preveč severne tendence in je baje bolje na Slivnico (kjer postaja sicer reče jug, pa tudi SV in SZ in,…).

Tako se pripeljem do Pumpe v Cerknico in Mega potegne gor. Vetrič piha vztrajno od zadaj dol, na momente pa tudi od V… po kar nekaj časa sončenja in modrovanja in razlaganja mimoidočim, zakaj se ne da odleteti, se z Megom odločiva za spust v dolino – z avtom. Prestaviva se na parking pri Jezeru, kjer pustim LCja in gor (in malo dol) na Čelo goro (nazadnje sem bil tu l.2019 !!!).

Štart je presenetljivo dobro ohranjen (pa saj ga tudi le malo padalcev obrablja – zato je pa več razgledovalcev, ki tacajo po našem filcu 🙂 ). Ker po tej konfuguraciji terena ne bi zvozil s težko opremo, sem v tangicah z Maestrom2.

Mega stoično postavlja Maestra po vsakem mojem neuspešnem dvigu in mi dviguje moralo (“ampak odleti res šele, ko boš padalo lepo začutil nad sabo; ne se metati čez rob. Raje ti 100x postavim, kot enkrat pobiram pod štartom…”). Res pa je treba tudi priznati, da je veter zelo švoh in ves čas obrača sem in tja (v bistvu ni generalnega vetra, le termika naredi kaj vetra) in le občasno pihne v pravi smeri gor.

Po vsaj uri, večinoma čakanja (vmes pride tudi skupina zgovornih pohodnikov, da ovekoveči razgled in opravi selfiranje), se le vse poklopi in Maestra stabiliziram nad sabo in me dvigne s tal še pred odsekanim robom.

Zunaj me kar dvigne in pojadram malo sem in tja (in iznad višine starta gledam, kako postavlja še Mega), zavrteti pa si kar nekako ne upam, saj so vsa dviganja zelo kratka in ko butne, raje lovim padalo… Potem se zapeljem stran od hriba v prekrasnem panoramskem preletu nad vodo in v dokaj močnem vetru kar nekaj časa pristajam pri LCju.

Zoranov let

Mega pa je uspel pobrati in se zapelje čez dolino in Rakek in Unec in seveda – pristal doma.

Megov let

Čeprav je bilo zame kratko, sem pa vesel kot radio, da sem po 5 letih kot “gibalno oviran starejši občan” sploh speljal s tega starta 🙂 (seveda po zaslugi Mega 🙂 ).