by Zoran Gaborovič·Komentarji so izklopljeni za 240615 Brestovica P4095 16:50:04 in Vremščica
Današnja napoved obljublja veliko JZ čez vso SLO. Le v Istri in na Krasu nekaj manj. Eni se odločijo za pobeg na Madžarsko, jaz pa v naši okolici vidim kot “bolj sigurno” le Brestovico (upoštevaje, da se AMojca že vsa trese od želje po letenju po napornem delovnem tednu zemeljskih obveznosti).
Dopoldne se okoli 11.30 AMojca naloži v LCja pri mojem Hoferju in se odpeljeva v vedno bolj pokrivajoči dan proti J. Seveda je zastoj na Kozarjih. Prvotni hitri obvoz po stari cesti z Viča do Brezovice se spremeni v popolno zaporo za 1h (nesreča ?!)… Vmes čekirava Strmco (že čez 10), pa Vremščico (že 12) za morebitni prejšnji izhod z AC, da na koncu brez zastoja ali obvoza čez italijanski del prideva na start Brestovica.
Kjer srečava Jernejčičevega Urbana, ki (kot šofer) ravno odhaja po scurjenega Škobernetovega Tomaža. Midva pa na start v postavljanje opreme v vedno močnejšem vetru (tu se prej grdo pokrito nebo ekspresno odpira in sonček dela na polno). Pomagava dvema Italjanoma, ki ju razmetava po startu, malo taktiziramo ostali, pride spet gor Tomaž in potem še Mlakarjev Miha in Jezerškov Boris…
Merim veter, ki ni pretiran (5-6/8,3), vendar občasno res prbije tudi močneje. AMojca je pripravljena in poskuša odleteti, pa jo sunek vetra ob odletu spet prizemlji in le hitri pomoči ostalih se ima zahvaliti, da jo ne odšlepa po štartu (kot je nekatere ostale, ki smo jim potem reševali padalo iz trnja). Odloči se, da bo počakala v senci na manj vetra, s Tomažem pa se pripraviva.
In še kar nekaj časa čakava, da ujameva trenutek za start. V zraku je veliko vetra in občasno tudi močneje zagunca. Še najbolj je razmetano na Z koncu grebena (za zavojem grebena proti jezeru), kjer sam prvo rundo raje obrnem.
Trikrat prevozim ves greben sem in tja, da se na koncu odpeljem z vetrom nad glavno cesto v smeri Komna, dokler gre.
Zoranov let
AMojca pride z LCjem po mene in nazaj na start, kjer se pakirata Boris in Miha. Vetra pa je že skoraj premalo, ko se AMojca hitro pripravi in odleti, pa vendar iztrži vsaj nekaj minut lepega jadranja
Mojčin let
Ker je dan dolg in med potjo proti LJU ugotoviva, da je veter na Vremščici precej upadel (5-6/8), se zapeljeva še na njo.
Pomagam AMojci pripraviti, da v zahajajočem soncu, v lepo umirjenem ozračju, zajadra do letališča.
by Zoran Gaborovič·Komentarji so izklopljeni za 240614 Slivnica P4094 13:50:55
Končno spet napovedan letalni dan po 4 bolj ali manj deževnih dnevih. Napovedan zmeren JZ in mrčasta pokritost. V bližnji okolici vidim že včeraj letalno Slivnico, lahko tudi Vipavska ali še kam dlje (pa me ne vleče)…
Erzo skliče zbor ob 11.15 na Vrhniki (10-11h na Vrhniki zapora zaradi kolesarjev po SLO). Ko vozim proti Kozarjam že dolg zastoj za izvoz Vič, še huje na Brezovici in Vrhniki, tako da samo podaljšam proti Uncu (in skenslam svoj prihod na Vrhniko).
Na Pumpi se Dušan že baše s češnjami (divjimi), Jean pride malce za mano. K meni v LCja in gor na start (kjer je precej hladno, kljub lepemu sončku). Piha lepo gor, čeprav že po malem obrača na Z in narašča, na belkasto modrem nebu se že delajo prve bazice. Takoj začnem(o) postavljati, ko pride še Ana.
Ker ostali trije čakajo na sondo, prvi odletim (iz prve). Pred startom takoj dobim lep steber do 1300, medtem startajo tudi ostali. Ana in Jean vrtita malo bolj spredaj od koče naprej in pridružim se jima v stebru do 1900 (više je vedno lepše dviganje). Jean in Ana se že prej odpeljeta naprej po grebenu proti vetru, jaz pa za njima. Vedno počasneje mi gre in vmes poskušam popravljati (više je občutno več vetra, ali pa že veter narašča…). Oba predhodnika vedno bolj curita (vedno močnejši Z ju vedno bolj ustavlja), sam pa obrnem na koncu grebena nad Cerknico in nazaj nad start, kjer so tudi že ostali v zraku (Erzo, Milanče, Poje, Koc in Suša).
In potem jadram(o) sem in tja in pobiramo in se vedno počasneje vlečemo proti vetru (razen Erza, Jožeta in Koca, ki so samo pobrali v višave in se z vetrom odpeljali proti Blokam…). Ana in Jean sta se nizka vrnila in spet spajsala nad greben (in zdi se mi, da je Suša pristal nekje proti Jezeru).
Po napolnjeni uri se odpravim proti Pumpi, kjer pristaja Dušan.
Dušanov let
Dušan Štusej : Zame preveč vetrovno. [14.6.2024 13:34]
Pa dobim bolj zunaj spet neko zelo zanešeno dviganje (takrat enkrat je bilo na startu že okoli 13m/s) in malo zavrtim in spet nekaj naberem. Nekaj kasneje Ana pristane na drugi strani Cerknice pri pokopališču.
Tudi sam grem ven nad dolino, kjer vidim Milančeta v višavah. Počasi curiva v močnem vetru nad polji za Cerknico (niže se mi zdi še več vetra) in po slabi 1 1/2h pristanem v res močnem vetru na uradnem zraven Dušana.
Zoranov let
Milanče pa je obrnil in s ful brzino z vetrom odpeljal, dokler ga je neslo – v močvirnate pristanke, s katerih se ob čofotanju oglasi za prevoz.
Milanov let
Milan Velkavrh : Vetrovno. Se mi ni zdelo preveč užitno, da bi se odpeljal nazaj, čeprav bi bilo mogoče celo bolje🤨. Tukaj sunki tudi čez 12m/s. [14.6.2024 14:16]
Dušan mi dela družbo pri pospravljanju, ko ob nama pristane še Jean.
Jeanov let
Na Pumpo in z Dušanom po Milančeta in iz Grahovega gor po avte.
Oni 3je pa dokler je z vetrom šlo…
Jožetov let
Kocov let
Koc (K. Andrej) : Zanimivo, visoka oblačnost, spodaj pa baze, na trenutke celo hkrati na različnih višinah. Ko sem priletel v dolino Krke so se baze proti Trebnjem in naprej posušile in je ostala samo visoka oblačnost. Sklepal sem, da je to to od dneva in šel v smeri enostavnejše logistike. [14.6.2024 20:47]
Erzov let
Komentar leta: Še na tleh koprene brez baz, pa v času štarta še baze. Kmalu po odletu že vse oblaćno z zabrisanimi bazami, ki imajo kratek čas življenja. Pojeta prehitim na Primožu, Koca ni nikjer. Oba sta danes s sekundarnimi padali, saj kardinalne obešata po drevesih. Enega s pogledom iščem po Orlaki, kjer naj bi še zmeraj bil. Čeprav nisem zlo visok, ga ne vidim.Od Dobrepolja baz ni več, Poje se zad uleže. Počutim se kot vcasih, sam nad Dolenjsko. V Hrastovem dolu vztrajam v oblačnem, brez baz, visim na pšeničnih poljih in dočakam sonce, a zmanjka še. Ko sem na tleh pogledam nazaj in vse je spet v bazah [14.6.2024 21:19] Boštjan Zagorc : Opazen iz avtoceste. Bic. 👌 [14.6.2024 22:22] Turčin – Alojz Turk : 1) Padala nisi videl, ker si letel 3 km stran. Kaj pa geodet ve, kje je Orlaka. 2) Lepo si poslikal hrastuško lužo. 3) V takih pogojih ste kar daleč priplužili. 4) Turčin, hvala za pobiranje. 😠😣🤣 [15.6.2024 08:34]
by Zoran Gaborovič·Komentarji so izklopljeni za 240609 Strmca, Vremščica in Brestovica P4093 17:07:13
Kot pravijo ima hudič mlade… in nadaljevanje tega vikenda to dokazuje…
Amojca se je že včeraj prijavila za nedeljsko letenje in ker je bilo čez SLO napovedano veliko JZ z malo možnosti padavin, sem nekako videl Brestovico kot oddaljeno, vendar dokaj sigurno rešitev.
Pa zjutraj nekaj poi 8h pokliče Mojca, da z Duletom že vozita proti Strmci, saj Erzo že veselo jadra in da je treba pohiteti, ker bo kmalu pojačalo… Obvestim AMojco, ki je takoj za akcijo. Nekaj po 9.15 se naloži pri mojem Hoferju v LCja in mimo Vrhnike, kjer po Googlu ugotoviva, da je cesta med Logatcem in Uncem zablokirana in se zastoj še nevarno daljša. Odvijeva ven v Logatec (kao na staro cesto), pa je od drugega krožišča naprej stoječa kolona (ne veva zakaj…).
Jaz ves pameten vem za bližnjico – makadam čez Ženček. In ko padeva na drugi strani griča proti stari cesti iz Logatca proti Kalcam – zapora, saj mimo vozijo kolesarji Franja !!!??? (tako je, če se človek ukvarja samo z letenjem in ne ve, kaj se v svetu še sicer dogaja…).
Obrnem in nazaj čez Ženček do prvega rondoja in desno po stari cesti proti Rakeku… kjer vse stoji, saj je Google čakajoče turiste z AC preusmeril na to “bližnjico” do Unca. Po polžje do Laz, kjer zadihava na (skoraj) prazno cesto čez Planinsko polje.
Pozvoni telefon in Mojca 100m levo od naju na pokošenem travniku nabira padalo po prelepem jutranjem letu.
Mojčin let
Rinfuzo zbaše robo v LCja in z nama naprej na Strmco na start (kjer ob parkiranih avtih nabira padalo Erzo po toplem dingu) in še gor na pravkar pokošeno (in delno pograbljano) startno mesto. Eni so sicer še v zraku, eni na Planinskem polju, eni grabljajo pokošeno travo…
Ko se (po najini več kot debeli uri zamude) spravimo iz LCja, Mojca ugotovi, da bistveno bolj piha, kot je ob njenem startu debelo uro nazaj (6/8 v naraščanju…). AMojca pa ugotovi, da je to zanjo absolutno premočno in ker je danes njen dan, predlagam podaljšek proti Brestovici .
Ko sva mimo Razdrtega, ugotoviva, da je na Vremščici veter idealen (3/6), zato na Senožečah ven in gor na Vremščico. Lep sonček, šibek veter, lepi razgledi, skratka prečudovito… (mogoče idilo malo kvarijo nekatere temne gmotice proti Slavniku in zadaj proti Vipavski…). Edina resna napaka pa je, da ta idealen vetrič piha od J, JV, kar pomeni, da je tudi pravokotno na pobočje…
Že med vožnjo gor sva se z AMojco dogovorila, da gre ona v luft, če bo preveč nežno za jadrati in pridem jaz na letališče po njo, potem pa še enkrat gor, na ponovitev… Hitro ji pomagam postaviti (zaprt zic in 5l balasta, da ne bo kakšnega presenečenja, če bo veter pojačal). Po nekaj poskusnih dvigih pravokotno na pobočje … skoraj odleti… (po skoraj uspešnem odletu stopi na tla 50m nižje).
Vsa prepotena komaj prinese sebe, svoj oklep, padalo, čelado v roki in 5kg balast spet nazaj gor, kjer ji ponovno razgrnem. Ko si malo oddahne, znova potegne lepo hrbtno (sedaj piha samo še pravokotno na pobočje…) in spelje. Ker jo kar spušča (veter obteka pobočje z leve), se zapelje ven v odnašanju v desno in proti letališču. Vmes dobi nekaj dviganja, ko pa se obrne bolj na levo v veter, jo spušča praktično po liftu dol. Počakam, da pristane nekje na 1/3 glavnega travnika pred pisto.
Mojčin let
V LCja in dol po njo. Med potjo ji naročim, naj ne zlaga opreme, ampak jo bo samo rinfuzo naložila v LCja, da greva gor na ponovitev, ali naprej na Brestovico…
Ko pripeljem dol, je padalo v senci pod drevjem ob kolovozu, AMojca pa hodi po visoki travi nazaj proti sredini travnika po ostalo opremo, ki je tam nekje sredi širjav visoke trave (po tel.pove, da ji je bilo vse skupaj – z balastom vred – pretežko prenašati naenkrat in se je odločila za 2 etapi…).
Čakam in čakam, AMojca pa hodi sem in tja po travniku in … v visoki travi … išče svoj ogromen zic in ostalo opremo !!!??? Po telefonu (na srečo – ali pa na nesrečo?! – telefona ni pustila v zicu…) ugotoviva, da po pristanku ni takoj objavila leta in da ni bila na LiveTrackingu (zakaj že jaz nonstop težim s tem ?! res da še nisem iskal sedeža, smo pa že tako našli rokavice, izgubljeni kontejner od rezerve, pa tudi Erzov telefon sredi širnih gozdov…), torej lokacijsko iskanje odpade. Postajo pa je pridno ugasnila takoj po pristanku (da se špara baterija), tako da tudi morebitno zasilno zvočno iskanje ni možno. AMojca sicer trdi, da hodi po svoji sledi skozi visoko travo, vendar je takih sledi kar nekaj (kot so jih pač naredile njene predhodnice srne…).
No, po nekaj takih sledeh se ji pridružim v iskanju še sam. Na ne bova tavala kot srne, določiva 10m razmik in paralelno v strelcih (no, sva žal le dva strelca) od kolovoza pravokotno gaziva skozi travo na drugo stran in z ustreznim paralelnim premikom od druge strani nazaj (v ocenjenem področju, kjer se nama obema zdi, da je bil pristanek). Vročina je neusmiljena, z naju teče, sonce prbija na polno (saj je vendar sredi dneva in je sonce v zenitu), vsa sva že pokrita s semeni trav skozi katere rijeva, … da svoje gibalne oviranosti starejšega občana sploh ne omenjam 🙂 .
Po cca 1h tega česanja sva mogoče obdelala 200m pas (travnik je res širok… do piste pa je še neskončno daleč… na srečo pa sva oba prepričana (?!), da je bil pristanek v tem delu travnika…). Ko sva že čisto omotična od vročine, začne tuliti alarm v LCju (pri odprtih oknih pač letajo razne bitja skozi in alarm mora opraviti svoje delo…). Ker je zame LC predaleč stran, gre AMojca izklopiti tulečega hudiča, ob mojem naročilu, naj spleza na vrh LCja in s strehe skenira vidno področje, kar tudi urno naredi.
Vmes pokličem domačina Silovega Rajka, ga obvestim o situaciji in ga pobaram, kaj meni o tem, da bi pod a) z LCjem kruzal sistematično sem in tja po visoki (žal nepokošeni) travi, AMojca pa, stoječa na strehi, skenira okolico; pod b) da pripelje svojega psa stezosledca, ki mu damo nekaj AMojčine oprave za referenco in potem on pokaže svoje znanje.
Rajko pove, da varianta a) ni priporočljiva, ker travnik ni v lasti njihove agrarne skupnosti in je to področje sicer resda v lasti MORSa, ki trave ne kosi, bi pa pristojni/prisotni v stavbi letališča najbrž hitro poklicali na pomoč ustrezne organe (pa ne za iskanje AMojčiunega zica). Pod b) pa stvar ni izvedljiva, ker je njegov stezosledec na pomembnem tekmovanju v tujini, kjer pravkar prejema visoke nagrade in priznanja za svoje sposobnosti… In bo raje on sam prišel na pomoč kot tretji strelec (iščemo namreč v strelcih…).
AMojca se v tej fazi počitka spomni, da bi bilo dobro spraviti samevajoče padalo izpod drevesa v LCja in zato se prestaviva na spodnji del travnika, kjer trenutno njeno padalo še sameva. Stlačiva ga v LCja, medtem pride Rajko in sedaj od tega konca nadaljujemo prečesavanje… in po nekaj minutah AMojca v svojem koridorju zagleda iskane kose opreme (celotno iskanje je trajalo slabe 2h) !!!!
Neizmerno veselje ustavlja ubijajoče sonce, zato se zahvaliva Rajku in odbrziva proti Brestovici. Popolna zapora dovoznega kraka AC po Fernetičih proti Benetkam in ustrezen daljši obvoz po lokalnih cestah mimo Opčin in Sv.Križa do Sesljana ob vseh dosedanjih dogodkih ne poveča pomembno zamude prihoda na start, saj pripeljeva gor na Brestovico še pred prvimi večernimi poročili, ravno ko naredi toplega dinga Gorazd po skoraj uri jadranja.
Gorazdov let
Z njegovim pristankom pa tudi ugasne veter (temno nebo – ploha gre mimo bolj proti SZ čez Gorico, tu je le nekaj kapelj, ni ovira). AMojca postavi in ujame še zadnje dihljaje vetra z leve strani.
Mojčin let
Meni pa že piha rahlo od zadaj dol. Vendar sem v tangicah z včeraj uspešno razpletenim Rook2 in sem dovolj poskočen, da uspem odleteti v dolino.
Zoranov let
Ker se je Gorazdu mudilo, nama Mauro odrešilno pripelje LCja v dolino.
In potem se večjemu zastoju na AC proti LJU izogneva z zaključnim druženjem v AvioPubu in obvozu po lokalnih cestah do Brezovice…
by Zoran Gaborovič·Komentarji so izklopljeni za 240608 Ulovka
Danes pa toliko aktivnosti, pa nobene letalne realizacije (no, vsaj z moje strani)…
Po jutranjem usklajevanju kam in kdaj in če sploh,… se dogovoriva z Mojco, da greva na Ulovko, preden zakuha (bolje nekam lokalno na hitro, kot voziti se bogve kam pa zamudiš…). Sploh ker Erzo že ravno jadra tam okoli in je baje super…
Erzov let
Komentar leta: Na poti v Zoo, menda moram pazit, da me ne zadržijo [8.6.2024 13:52] Aleš Pirš : Takega še nimajo😀 [8.6.2024 13:53]
Me z Duletom počakata pri kamnolomu, da na hitro presedem k njima s tangicami in Rook2 in pozabim očala in se pozabim preobuti…
Ker palic nisem pozabil, z makadamskega parkinga ob cesti “urno” desno po kolovozu na štart. Začneva postavljati, saj (še) piha lepo gor po startu. Ko vzamem Rooka2 iz vreče in ga začnem postavljati, se mi ob razpletanju kite zafocljajo štrikci… Pustim in se spravim v tangice in že pride Mojca, da dokončno ragrne moje padalo. Pa ugotovi, da je klobčič štrikcev vedno hujši….
Po skoraj 2 urah neuspešnega razpletanja (vmes izgubim živce jaz, pa me miri Mojca, potem ima zadosti ona, pa jo mirim jaz…), ko nama sonce tolče v glavo in sem totalno premočen v jakni, Mojco še malo zvije vročina in se gre ohladit v senco. Vmes Dule kar nekajkrat pokliče, kaj je z nama, saj ne more verjeti, da to razpletanje toliko traja (pa še neuspešno). Veter pa je medtem že čisto ponehal in občasno že pride JZ od zadaj čez grič. Pa še vedno bolj pokrivajo oblaki nebo nad nama.
Ko se Mojca malo ohladi, ji predlagam, da gre v luft, jaz pa naberem padalo v rožo in počakam, da Mojca odleti z vetrom v hrbet…
Mojčin let
Nabrano nesem do Duleta dol na parking (stoično čaka v avtu) in v dolino. On po Mojco v Podlipsko, jaz pa direkt k njima domov. Kmalu prideta tudi onadva in nadaljujemo z razpletanjem.
Milanče in Gabor sta medtem odšla na Ulovki nasproti ležeče Koreno, kjer je JZ veter že kar narasel.
Gaborov let
Milanov let
Milan Velkavrh : Spet prednevihtno ozračje. Po štartu brutalno vnebovzetje 150m in potem samo še iskanje čimkrajše linije v pristanek. [8.6.2024 15:43]
Ko pristaneta, Milanče pokliče, kakšna je situacija pri reševenju zapleta in kmalu se nam pridruži pri popoldanskem razpletanju štrikcev.
Za danes je napovedan še kar lep dan z zmernim JZ, vendar povečana možnost ploh ali neviht kjerkoli pač že bodo 🙂 (predvsem v hribih – Karavankah in Julijcih – pa bolj popoldne…).
Ker se z mojo terapevtko Janjo že pol leta dogovarjava, da moram še kaj več narediti za svojo gibalno oviranost starejšega občana in to v smislu hoje v hrib – sem pristal na kompromis 🙂 : jaz bom hodil gor pod njenim “nadzorom”, dol pa odletel pod svojim (torej H&F 🙂 ). In sva danes po primarni terapiji rekla, da greva… in sva šla…
Se pravi Janja naju je zapeljala skozi Begunje pod Petra in po znani strmi poti gor (jaz s srednje lahko opremo = tangice + M24 + rezerva…).
Vlaga v zraku in posledično zatohla vročina mi tudi po gozdu ni prizanesla in na start ob cerkvici pridem pošteno zmozgan. Janja pa je ves čas skakljala spredaj in zadaj in me profesionalno spodbujala: “ooo, super ti gre”… “sva že skoraj na vrhu”,…” sam še malo pa bo”… kot sem sam v zgodovini spodbujal druge, … ko sem še lahko skakljal 🙂 .
Čeprav je proti Julijcem že precej nakuhano in temno, pa je nad Petrom še lepo modro nebo z nekaj belimi bazicami… le V piha vztrajno od cerkvice sem, rola klobaso in postavlja trakce pravokotno na start.
Kar nekaj časa se počasi naštimavam, pa klobaso samo občasno razmeče sem in tja in za nekaj trenutkov zaplapola gor, sicer vztraja v pravem kotu 🙂 .
Vmes skupaj z Janjo postaviva M24, preveriva štrikce in čakava na pravo smer.
Ker ni sprememb (razen da so občasni sunki vedno močnejši in zadaj kar završijo drevesa in šavje ob startu), se počasi vpnem in počakam na primeren trenutek: to je, ko pride sunek in poravna klobaso malo manj pravokotno, potegnem v smeri cerkvice in po obratu speljem dol po startu.
Takoj, ko pridem iz poseke, me močan V skoraj popolnoma ustavi, kar se lepo vidi na
Le stran od hriba me odnaša in vedno močneje spušča, da po 4 min scurim tik pod hrib na travnik, ob katerem sva začela hoditi gor…
Zoranov let
Janja vsa ginjena pokliče z vrha, da je (z balkona) gledala dogajanje do konca in da gre šele sedaj počasi dol.
Še pospravljati ne začnem dobro, ko je že ob meni (??!!) – baje da je le občasno malo pohitela, da ne bi preveč čakal…
Po tako uspešni drugi fazi današnje terapije pa se pod nujno odpeljeva v slaščičarno (bivši Šmon) na Bledu, kjer v zaključnem druženju pošteno nadoknadiva izgubljene kalorije 🙂 .
