Ker Milan včeraj ni letel, je danes seveda zelo za. In zjutraj (ko pri nas v LJU, pa tudi naokoli, že rahlo dežuje), ko zaseda kolegij, je najbolj varna izbira Kovk, saj naj bi po napovedi tam sonce popoldne raztopilo dopoldanske meglice in pokritost. Pa še zmeren JZ naj bi bil. In določi Milan zbor ob 11.30 na Železniški.

Razen naju ni udeležencev, še celo Erzo odstopi, ko ga že čakava. Zaradi dostopa čim bliže vzletišču spet odbrni LC od zadaj čez Logatec in Podkraj na Col in naju zapelje na start.

Vso pot megla bolj ali manj, na ogledu starta pa megličasto z zadovoljivim pregledom nad dolino. Šibko še piha gor dvema padalcema (ki sta tudi sprejela napačno odločitev), ki ravno startujeta. Zagotovim nama logistiko (saj imata en avto spodaj) in po robo v LCja. Milan mi pomaga postaviti.

Vetra praktično nič, ko odkrevsljam naprej proti robu in speljem. Desno do Podrte v curaži in na pristanek v nekaj veleslalomskih zavojih.

Na pristanku mi predhodnika prideta na pomoč pri pospravljanju. Eden od njiju, Tomaž Škoberne, se izkaže za bivšega alpinista moje generacije, člana  AK Akademik. In takoj začneva obujati spomine in obirati najine nekdanje soplezalce in alpinistične kolege…

Malo za mano pricuri na pristanek tudi Milan.

Naložimo se v avto novih/starih znancev in gor, saj bi Milan odletel še enkrat. Potem pa, je ideja, da greva še na Vremščico, Tomaž pa bi tudi šel z nama (kar spet reši logistiko).