Po terapiji se z Erzom dogovarjava za morebitni Zavrh popoldne (vreme kot včeraj, severa malo manj, fantastičen gradient z lepotno napako malo nad tlemi, z možnostjo zakuhavanja in celo ploh ali neviht).

Zato čimprej v Kižlovko. Pa me pokliče še Gracarjev Jože, ki bi se tudi rad spoznal z rehabilitacijskim centrom Kižlovka. Dobiva se malo pred vhodom v dolino. Preloži robo v LCja in na safari direkt v potok (dostop je za vsakega novega obiskovalca res presenečenje…).

Parkirava na kolovozu in z robo gor. Po poti piha idealno gor po griču, na startu pa že malo meša s stranskimi vložki. Ker tukaj nisem vajen družbe, imam očitno tremo. Ki se pokaže v prvem poskusu starta z vozlom…

In drugim poskusom – hrbtno, ravno ob stranskem vetru z desne…

No, v tretje gre standardno (in seveda hvala Jožetu za asistenco pri postavljanju padala)…

Me pa za robom kar spusti, da sem kratek.

V LCja stlačim robo in počakam še Jožeta.

Lepo odleti in pristane zraven LCja.

Spodbudim ga, da gre še enkrat gor

in spet lepo odleti.

Spodbujam ga še za tretji skok – pa on spodbuja nazaj mene. In res, ker je že nekaj dni lepo sončno in je močvirje spodaj praktično že izsušeno (štart pa itak, tako da je že Rook suh kot se spodobi), se odločim, da grem tudi sam še enkrat gor. Ampak sedaj s padalom Rook2 ML Pirševega Aleša, ki mi ga je dal na probo.

Ko prideva gor, mi spet Jože pomaga postaviti v zidek, saj lepo piha po griču gor.

Ko pa sem pripravljen, je seveda vetra že spet bistveno manj. Kljub temu hrbtno startam in se zapeljem v dolino.

Gre kar nekaj dlje kot prvič, čeprav me je, po začetnem lepem dvigu, hitro močno spustilo.

Spet se Jože vzorčno pripelje do LCja (in pritožuje, da je tudi njega kmalu potlačil S veter, ki se zliva čez)…