Zadnje čase je kar vsak dan nek praznik (danes npr. dan OF). Zjutraj sem prepozen, ker že začne deževati, ko se psihično pripravljam za Kižlovko (beri: ko se okoli 6h izvlečem izpod odeje in pogledam skozi okno). Potem si ogledujem radarsko sliko na telefonu in dež skozi okno, dokler se malo ne zmanjša. In potem hitro v dolinico.

Na videz le malo rosi, ko štorkljam gor na grič, ampak na startu sem čisto moker, v čevljih čmoka, Rook pa je tudi že pošteno vlažen. Ko ga položim, se spremeni v gospodinjsko cunjo in popivna okolico. Piha pa občasno od zadaj ali nula.

Ko v nuli potegnem, gre le na pol gor in se zvali v eno stran. Naslednjič v drugo. Cota je že tako mokra, da se trava vidi skoznjo. Postavim na V in čakam, da močneje pihne tisto delno z leve od zadaj. Hitreje ga dvigne na 3/4 in prevali v desno, ko laufam pod njega v desno. Potem ga razvlečem spet klasično in čakam na 0 in ga spet samo vlečem za sabo.

Pošteno je že težak, ko ga n-tič naberem in od njega curlja po hrbtu in hlačnicah. Pa še malo bolj spet dežuje, tako da je Rook za danes končal kariero, jaz pa zaenkrat tudi, zato robo in sebe odnesem peš dol v LCja in na enourno vročo čokolado v lokalno kafeterijo.

Potem pa skoraj neha deževati in že se ponovno vozim v dolinico. Res samo še drobno rosi, ko ponovno lezem gor, sedaj z novo pridobitvijo: Pirševim Rookom 2 ML, ki je suh kot poper. Postavim, nič ne pivna. Sedaj je večinoma nula, pa prvi poteg vseeno ne uspe.

Postavim še enkrat in laufam, laufam, da na prelomu le speljem in se zapeljem v dolino.

V prljažniku se je pod Rookom nabrala že lužica, zato MLja stlačim kar na zadnje zice…