Danes pa bomo šli spet zares leteti. Ampak najprej v Kižlovko.

Sonček že lepo greje dolinico, močvirje je že delno izsušeno, na štartu pa je zgornji lastnik včeraj podrl travo, ki leži v vrstah. Zdi se mi dovolj suho, da vzamem starega Rooka in kmalu se prebijem skozi spodnjo divjino gor na čistino.

Seveda mi (nam) je kmet podrl infrastrukturo: izruval je sprednji robni in tudi štartni fini merilec vetra in ju zabrisal neznano kam. Postavim in z obrazom ocenim smer vetra. Potegnem, lepo speljem in se zapeljem v dolinico.

Ampak ob pristanku je še vedno malo blatno, res pa se Rook praktično ni zmočil.