Dopoldne en kup zemeljskih obveznosti in še primarna terapija. Ko se končno sprostim (1.ekipa že na štartu na Slivnici…), semle v Kižlovko.

Ob 13h je že pošteno vroče in gor prisopiham moker, kot da bi deževalo. Kar se mene tiče, je očitno vseeno, če dežuje ali ne, le kar se močvirja spodaj tiče, je to pomembno… no, pa seveda tudi kar se padala tiče 🙂 …

Med oddihom in pripravo postavim na novo na pokošenem startu visoko nasajane fini merilec vetra, spodaj na prelomu pa grobega. Potem razgrnem suho coto Rooka, počakam, da lepo (termika) pihne gor in potegnem. Speljem pred robom, se zapeljem naravnost naprej nad dolino (nad polje, ki je že posušeno, torej lahko tvegam tudi prehiter pristanek…) in šele potem v desno.