Danes veter obrne na V, JV s hudimi nalivi in plohami tu ali tam. Kljub nočnim nevihtam so zjutraj ceste suhe in tudi nekaj sončka je še, ko se peljem v Kižlovko. Trava je sicer mokra, vendar vzamem coto, saj je štart (in pristanek) še lepo pokošen. Na zemlji se ne vidi, da bi kaj deževalo, ko hodim gor.

Razgrnem coto, ko iz gozda nad mano pride starejši mladenič (prav gotovo ne več najstnik), ki je na sprehodu s psom in pove, da tu kjer sem, oni kosijo. Lepo se predstavim in mu povem svojo zgodbo o mojem “rehabilitacijskem centru Kižlovka”. Čeprav mi je najprej povedal, da me v času do košnje raje ne bi videli tukaj, mi po moji razlagi in ponujeni odškodnini, pove (vsaj tako ga razumem), da sem ga prepričal, da seveda noče(jo) nobene odškodnine in da ob pazljivosti uporabe (na start) omejenega koščka travnika (kar se njega tiče) lahko še naprej izvajam svojo “rehabilitacijo”. Da pa naj vse, tako lepo, kot njemu, razložim ob priliki še očetu (pove mi, kje je njihova hiša), ki je konec koncev dejanski gospodar.

Vesel, da se je vse tako lepo uredilo, postavim do konca, se poslovim od prijaznega mladeniča in ob lepem vetrčku gor, s hrbtnim startom (po dolgem času) odletim v dolinico.

Pospravim robo in ker imam še čas, se od izhodu iz doline odločim, da se kar danes oglasim pri njih.

Z glavne ceste zavijem v desno na Češnjice in še gor na Zagradišče. Kmalu najdem kmetijo in se predstavim gospodarju. Prijazno mu povem, kdo sem, za kaj sem prišel in mu povem celotno zgodbo svoje nezgode in okrevanja. Karkoli mu povem, razložim, prosim,… ostane neomajen: točno na tistem mestu, kjer vsak dan postavljam padalo, je že trave dosti manj (kar se je že poznalo pri prvi letošnji košnji) in kmalu tam sploh ne bo več rasla…

Sploh se ne pričkam z njim, ampak mu samo skrajno prijazno razlagam svojo potrebo po vsakodnevnem skokcu, koliko mi to pomeni in da mu z veseljem pokrijem storjeno škodo, samo pove naj, za koliko se mu je zdi. Tudi on in njegova žena (ki se je vmes pridružila), sta zelo prijazna in odklonita plačilo (vmes je iz doline s sprehoda prišel tudi mladenič s psom, ki samo nemo stoji ob strani in ob spremljanju debate deluje precej nejevoljen), saj da oni ne rabijo denarja, ampak živina rabi krmo. Predlagam jim (pa nič zafrkantsko, ampak popolnoma resno), da jim nabavim nadomestno seno za izpad, ki sem ga s svojo škodo povzročil, pa tudi o tem noče nič slišati.

Debata traja in traja, vrtimo se v krogu že n-tič, vsi res prijazni, ampak nič. Ostaja na stališču, ki ga je povedal že na začetku: do druge košnje (predvidoma sredi avgusta), naj se izogibam njegovemu travniku, potem pa lahko spet pridem do naslednje pomladi, ko bo začela rasti nova trava…