Resnega letenja si danes ne obetam preveč (SV, S, SZ, plohe malo tu, malo tam…), pa me kmalu razveseli Erzov SMS za kam in kdaj. In skliče zbor za Grmado ob 13h. Ker so spet zastoji med LJU in Brezovico (vsak dan, tudi v nedeljo, je očitno na tem območju vsaj en manjši ali večji karambol…), grem malo prej in pridem pravočasno na Železniško.

Pride Erzo, h kateremu se takoj naložim, pobereva na poti še Suševega Primoža in po starih cestah do Bal, kamor pride tudi Milan direkt in Mega za njim ob 13h. Mega nas potegne gor.

Ko parkiramo, nam piha za vrat, na startu pa neobičajno (pre)lepo gor. Proti Krimu in LJU je dokaj temno, nad Planinskim poljem pa še modro nebo in bazice. Takoj postavimo in v luft: Erzo, Suša in potem sem že jaz. Vetra je toliko, da postavim zidek in potem ob prvem hrbtnem dvigu po obratu samo z liftom gor še pred robom.

Najprej samo dviguje, potem zavrtim. Tudi Milan in Mega sta že v luftu. Nad mano vrti Primož svojega Enza 3, Erzo je bolj zunaj nad poljem. Proti Logatcu in za Grčarevcem pa vse črno. Močna dviganja (saj je fantastičen gradient) nas lepo držijo visoko nad grebenom, tudi zunaj kar drži. Potem pa v nekem trenutku Mega javi po postaji, da mu vse skupaj ni več všeč in da gre dol. Nad poljem zbija, tudi sam grem naprej ven kjer sprva še drži, šele čez polje proti AC pa le gre bolj dol, kot gor (še vedno s termičnimi vložki in ustreznim guncanjem). Ko obrnem nazaj proti uradnemu pristanku, pa začne takoj spet dvigovati, tako da se vrnem proti AC in pristanem na prostranih travnikih, daleč od uradnega.

Mega že pospravlja in obljublja skorajšnji prevoz.

Tudi MIlan je že na tleh.

Za njim pa še Primož in Erzo.

Vse bolj temno pristaja, vsak trenutek pričakujem prve kaplje, prevoza pa še nikjer…

Končno pripelje Erzo s Primožem (Milan pa z Megom rešuje avo s starta), me naložita in proti Vrhniki. Vmes nekaj malega dežja, proti Idriji in v LJU pa medtem urnebes.