Grem zjutraj malo kasneje, ko je še vse pokrito in deluje, kot da bo deževalo. Ko pa pridem v Kižlovko, se pokaže sonček in začne greti mokroto, ko hodim gor.

Postavim pod gozdom. Piha enakomerno rahlo gor in po dveh korakih sem v luftu. In po putru visoko čez koruzo, domačinom, ki se sprehaja spodaj s svojim psom Medom (ki mi polaja) in nabira robidnice, lepo prek kolovoza na senčni del spodnjega travnika.

Naberem padalo, ki pobere vso tukajšnjo roso in do kolovoza, kjer me že čaka znanec od zadnjič (“naš padalec pa se ne da…”). Malo kramljava v nedeljsko dopoldne, da pride še drugi domačin na nedeljski sprehod s svojim lovskim psom (ta je pa nekdanji raketar, sedaj lovec…).