Včeraj se je oglasil Kremžarjev Luka, da bi se “en dan” (mogoče danes) oglasili v Kižlovki z otroci, da si malo ogledajo ta štart in tudi malo povadijo tandemiranje otrok…

Zato sem danes malo kasnejši (no, v resnici sem malo dlje poležal zjutraj…), da sonček pripravi teren in preverim situacijo.

Trava še rosna, ko hodim po stari poti gor na staro lokacijo. Postavim, piha idealno (rahlo gor), ko potegnem in me takoj vzame. In potem drži, drži, po maslu čez kolovoz. Ker pa je ta del še v senci, seveda padalo omahne v mokroto.

Hitro ga zbešem v LCja.

In pokličem Luka, da poročam o idealni situaciji. Luka odgovori s poročilom o kaosu v otroškem sektorju, ki danes ne obeta nikakršnih športnih aktivnosti. Malo še nabijam o toplem sončku in travcah in idealnem vetrčku, pa se ga kar ne prime, saj mulca v ozadju povsem obvladujeta situacijo. Potem pa v ozadju prevzame komando v roke Mateja in Luka potrdi, da bodo čez pol ure tukaj (kar se mi zdi povsem neuresničljivo glede na to dogajanje v ozadju).

Namestim se za čakanje (in usklajujem za morebitno popoldansko zaresno letenje), ko čez pol ure pokliče Mateja, da so že zavili z obvoznice in rabi nadaljnja navodila. Komaj uspem ven iz doline, da jih pričakam na bližnjem šodr parkingu, kjer preložijo robo v LCja in nazaj v dolino.

In sedaj najlepši del današnjega dneva. Nismo se videli že celo večnost in ob veselju snidenja čenčanje kar takoj steče. Ustavim na kolovozu pred koruzo v senčki, Mateja in Luka začneta pripravljati opremo, Lovro in Lenart “pomagata”. In komaj si uspemo kaj povedati, ko smo že zgoraj na startu (ko sicer hodim gor, bi se očitno moral pogovarjati sam s sabo, pa bi mi hitreje minila ta potka na start 🙂 ).

Vsak postavlja svoje lahko padalo, potem pa že Luka usklajuje novi otroški tandemski sedež z realnostjo njegove uporabe pri Lovru. Sprva piha lepo gor, ko pa sta bolj ali manj pripravljena, pa začne seveda mešati (ura je že taka, da sonce in termika delata na polno…). Mateja nekajkrat poskusno dvigne, nekajkrat bi tudi zares, malo postavljajo v zidek, malo jim feclja lahki padali veter z ene ali druge strani, skratka vse je, kot mora biti (kasneje mi Mateja prizna, da prvič po štirih letih spet dviguje padalo…).

Lenart je pridno pri meni, ki sem današnji sekundant. Poskušam po svojih močeh čim več asistirati pri padalih. Potem prvi odleti Luka z Lovrom daleč na pokošeni del, kjer lepo pristane z vetrom v hrbet. Ko prideta nazaj gor in Luka prevzame v obdelavo Lenarta, odleti tudi Mateja.

Veter vse bolj meša po smeri in tudi občasni sunki so taki, da kar zašumi naokoli. Luka odpelje drugi tandem z Lenartom in potem spodaj v dolinici začenjajo dajati vtis, kot da so zaključili. Pa le spet pridejo gor, da Mateja odleti še drugič. Lovro pa je hotel še enkrat leteti, tako da tudi Luka na koncu odpelje še dva tandema, kar pa vzame kar nekaj časa, saj je veter vedno bolj zmešan in je treba kar čakati na pravi trenutek (dokler hodijo gor in se pripravljajo, piha idealno gor, ko so naštimani, pa ful s strani ali od zadaj…).

Na zaključku sam odpešačim dol. Mulca še dodatno utrujena, mi pa vsi ful veseli za uspešno akcijo. Tako zelo, da potem še 2 uri nadaljujemo druženje s čenčanjem in prehranjevanjem pri Kovaču v Sostrem…