Danes sem v Kižlovki skoraj dve uri kasneje, kot včeraj in vse je idealno: sonček je že segrel dolino, ki je povsem mirna; po stari poti s staro coto na stari start, kjer piha rahlo gor (termika).

Postavim na staro mesto, potegnem, ko dahne gor in mi lepo dvigne coto, pa jo zanese desno, da na klousiča mimo dreves in po osončenem putru do kolovoza.

Razen začetnje motne je idealno v vseh pogledih (no, le dolžina je coti primerna).

Sedaj pa na današnjo hodalno terapijo v osrčje hribov pod Košuto…