Še na en bližnji griček (seveda je tudi tu vse pokošeno v nulo) odpešačim. Ta se mi zdi najlepši s primerno strmino in si obetam najdaljši skokec.

Na vrhu je ograda in na njeni drugi strani se s konjem ukvarja mladenka. Malo čudno me gleda, ko se pripravljam… Tu pa je zdaj že kar precej vetra, žal pravokotno z desne ali od zadaj. Ne vem, ali se je končno zbudil, ali pa mu je ta griček bolj izpostavljen…

Čakam, da bi pihnilo od spredaj, čakam na nulo; drevesa ob dolinici občasno grozeče zašumijo… Kar nekajkrat neuspešno poskusim dvigniti, nekajkrat celo speljem, ampak vedno me bočni veter z desne že po nekaj metrih splakne ob pobočje na tla. Vsakokratna hoja tistih nekaj korakov nazaj v hrib me že pošteno zdela in več kot ura mine…

Ko se že skoraj predam (saj se bliža dogovorna 15 h za Zavrh, pa se enkrat veter le umiri, tako, da speljem in se zapeljem cca do polovice dolinice…