Po LJU kotlini se vso jutro še preganja megla. Piha spet SV (z inverzijo od podna do 1200), vendar je v Kižlovki mirno.

Ko hodim gor, prvi sončni žarki predrejo meglo in naredi se prav nezemeljski prizor. Rahle meglice izparevajoče vlage se iz doline nežno kotalijo gor po pobočju kot kosmi prosojne vate.

In ko postavljam je to še vedno v obliki rahle sapice gor. Lepo dvignem hrbtno in me po obratu vzame in zapeljem nad dolino daleč čez kolovoz.

Potem pa na osončenem kolovozu še prijeten pogovor z mimoidočo domačinko, s katero se že kar nekaj dni nisva videla.