Ponoči zavija JZ okoli vogalov (v skladu z napovedjo) in občasno še dežuje. In tudi zjutraj vetra ni nič manj, dež pa je ponehal. Malo počakam, pa se veter ne umiri (v skladu z napovedjo), zato se pa ceste (ki jih zasipava jesensko listje v zavesah) lepo sušijo (na Slivnici je postaja pokazala zjutraj sunek 38 m/s, povprečja po so bila od 25-> 20 -> 15 m/s – ne vem, da bi že kdaj videl toliko vetra na tej postaji).

S strahom se peljem v Kižlovko, saj tudi drevesa polaga na polno. Dimi na vevških dimnikih so odrezani vodoravno. V Kižlovki pa sije sonček ob huronskem šumenju okoliških gozdov. V sami dolini občasno kar močno pihne po tleh, ko previdno opazujem v LCju, kako je.

Seveda vzamem Rook 2, ki je že lepo suh in gor na sončna pobočja. Sicer mi ga včasih malo napihne, ampak ni sile.

Na startu pa na momente kar prbije (“lepo po hribu gor”) precej močneje kot spodaj. Samo malo raztegnem padalo v gobo, se hrbtno vpnem in še malo počakam. V zidek ga takoj postavim in tipam cikle sunkov. Žal ne ugotovim nobenega reda.

Ko se šumenje po dolini spet enkrat malo umiri, kao testno dvignem, pa me po obratu samo odlepi od tal in ven nad dolino nabije gor. Pa sunkovito dol. In bi si želel pristati, pa me kar spet dvigne in odpelje do konca bivšega koruznega polja, kjer raje bolj zabremzam in uspem stopiti na tla.

Track pokaže kar neko gonjenje sem in tja in škoda, da ni videti tudi gonjenja gor-dol.

Potem še malo grounhandlam Rooka 2, da posušim, če je bilo kaj mokrega. In v LCja še po staro coto, da še njo malo posušim in posončim v dvigovanju.