Ko že misliš, da slabše ne more biti, se izkaže, da je lahko…

Zjutraj dež. Pa potem še dež. Vmesne kratke prekinitve (cca 5 min) so prekratke za akcijo, ko pa radarska slika pokaže, da naj bi bila nad V LJU luknja brez dežja, se hitro v rahlem kapljanju spravim v Kižlovko. Tam pa dežuje.

Po kakšne pol ure čakanja v LCju naenkrat neha škrebljati po pločevini. In celo malo bolj svetlo je za moment. Hitro pograbim padalo (še 2/3) mokro od včeraj) in v rahlem rosenju gor. Na pol poti mi začne močno kapljati in tolažim se, da se to zliva z dreves, pod katerimi sem trenutno. Ampak ko pridem ven na odprto in po štartni strmini gor, sem v nalivu…

Odložim padalo na zgornjem prelomu (cca 15m pod običajnim mestom), da bo bolj na strmem. Dež se zliva po padalu, mene pa vedno bolj grabi panika. Vetra nobenega (višje gori je zelo močan JZ, kar se vidi tudi po oblakih, ki jih ekspresno goni iz idealne smeri, ampak tu je 0 in nimam nič od tega).

V nalivu se spravim v tangice in mokro padalo razvlečem čimbolj v idealno pozicijo, še štrikce lepo razporedim in se postavim tik pod spodnji rob padala, po katerem tečejo potočki meni pod noge… In zalaufam in gre padalo nekako mlahavo gor in me vleče v desno in pod njega in se na vso moč nagnjen naprej vržem čez prelom… in speljem. Dež mi tolče po obrazu, ampak to ni problem, samo da sem v zraku. Me pa močno spušča, tako da pristanem tik pred LCjem na kolovozu.

Nisem si mislil, da se da v takem odleteti (nekoč me je že nepričakovano dobil naliv v zraku, tako da sem že doživel, da padalo lahko zmore marsikaj, ampak startati v nalivu…).