Ker je dopoldan na sporedu dež, se ne sekiram, ker imam najprej primarno terapijo. Ampak, ko se vračam domov, še vedno dežuje. Čakam in čakam in naenkrat se zdi, kot da je skoraj ponehalo. Radarska slika to potrjuje, napoved pa tudi najavlja popoldanske oslabitve dežja.

In se hitro zdevam v Kižlovko. Ampak že na poti tja spet rahlo dežuje. Naslednjo debelo uro preždim v glavnem v LCju na kolovozu, saj se radarska slika ne sklada z dejanskim stanjem (tu namreč konstantno dežuje, radarska slika in tudi slika padavin pa kažeta luknjo na V LJU).

Ko osvežene radarske slike kažejo približevanje večje gostote dežja, se spravim n-tič iz avta, zadegam robo čez ramo in v (še vedno enakem) rahlem dežju gor. Na čofotanje po močvirju se ne oziram, bolj me skrbi škrebljanje po nabranem padalu, ki postaja vedno težje (ali pa si to le domišljam?). Rad bi kar odlaufal gor, pa tega seveda ne zmorem in v standardnem tempu pririnem mimo svežih blatnih krtin na griček.

Stoično v dežju pripnem palico in nataknem tangice in potem razgrnem Rook 2. To naredim čim hitreje (škrebljanje po razgrnjenem padalu me ne pomirja) in nervozno poravnavam vrvice, od katerih že teče. Vetra nobenega. Vseeno malo počakam, saj vem, da imam le en poskus na voljo.

In zalaufam in potegnem na vso moč in gre padalo res gor. Pred robom že zagrabi in odpeljem se čez v dež, ki me tolče po obrazu. Kot po putru (oz. kot po olju) se zapeljem še malo čez kolovoz.

Od padala teče, ko ga tlačim v LCja. Res vesel kot radio in ponosen, da mi je v takem ratalo…