Zjutraj sem malo zmatran, saj sem ves včerajšnji dan od 12.30 do 24.30 h (ko sem prejel končne izvide) preživel na urgenci. Triaža ob prejemu je potekala neverjetno hitro in že okoli 14h sem bil z elektroinvalidskim vozičkom dostavljen na urgenco nevrološke klinike, kjer sem preživel ostanek dneva in prvo polovico noči.

Vmes sem pristojni dr. še enkrat ponovil svojo življensko zgodbo (identično, kot jo je zapisal dr. na triaži in je bila posredovana sem – najbrž so s tem že preverjali, kako je z mojim dolgoročnim spominom in koliko so luknjavi spomini kratkoročnega resnični = če sem dvakrat povedal isto 🙂 …). Potem so mi kmalu naredili še obljubljeni CT glave in spet počivanje na stolih čakalnice v čakanju na izvid. Seveda nisem bil sam, ampak v družbi sotrpinov od katerih je večina najbrž bolj potrebovala urgentno obravnavo kot jaz, saj so bili večinoma v manj prisebnem stanju, kot jaz.

Res nervozen sem postal okoli 23h, ko mi je telelefon zapiskal, da je že kritično izpraznjen in sem ga iz preventive raje ugasnil. Na srečo me je že čez 1 1/2 h prijazna sestra osrečila z izvidom, da niso našli nič kritičnega in lahko grem domov…

Tako sem zjutraj še kar malo zaspan, ko se spravljam v Kižlovko. Počutje kot včeraj (skoraj) normalno. In spet je močna inverzija do 700 (s fantastičnim gradientom naprej gor in super napovedjo). Vevški dimi pokončni kot sveča, v Kižlovki sonček in sapica po gričku gor; idealno kot včeraj.

Takoj potegnem hrbtno in lepo odletim, termike pa je očitno že za pol dopoldanske urice več, saj me celo malo dvigne in poruka in potem ustavlja do kolovoza.