Danes naj bi nas po napovedi končno zajel dež (popoldne), jutranja sondaža z majhno kljukico na tleh, sicer nadaljevanje močnega JZ, vendar so vevški dimi pokonci, vreme pa kilavo, kot da se bo ravno ulilo iz temno sivega neba…

Zvečer se je najavil na obisk Kižlovke Dolinarjev Jure, v dokaj bližnji okolici živeči mlad padalec, s katerim sva že bila v elektronskih stikih in ki je že nekajkrat obiskal Kižlovko (in celo postavil količke z vetrovnimi trakci, ki jih je potem lastnik pridno odstranjeval…). Ko zapeljem po kolovozu, ga vidim, kako ravno pristaja.

Ustavim na starem mestu, naložim robo in ga pod gričkom prvič srečam v živo. Na poti gor mu razložim detajlno lastniško strukturo parcel in kakšen je trenutni status (idealne) “stare” lokacije (ki je od predvčerajšnjega srečanja z lastnikom v NOTAMU do jeseni 🙂 ). Izogibajoč se inkriminirane parcele greva na “novo” lokacijo in postaviva.

Ko zalaufam oba FlyMe-ja (za te terapevtske skoke uporabljam kot inštrument hkrati le staro in novo verzijo FlyMe na telefonu), ugotovim, da je bil stari (ne verzija 4) čez noč (?) posodobljen v popolnoma novi obliki in seveda brez vseh nastavitev. Medtem, ko ga nastavljam, Jure že kar eno rundo odleti (ali pa mogoče dve 🙂 ?) in prihaja gor, jaz pa še vedno tiščim glavo v telefon in štelam nastavitve.

Končno se uspem elektronsko in fizično zložiti skupaj in v brezveterju zalaufam po položnem pobočju.

Za razliko od včeraj dobim padalo nad sebe od prve, vzame pa me kasneje, šele na prelomu, kar je s telefonom dokumentiral Jure:

Ko pospravljam, Jure prileti dol že n-tič. Izmenjava si še letefonske podatke in se posloviva – on še vsaj enkrat (?) gor, jaz pa še naprej preverjati nastavitve (in spremembe) v FlyMe-ju…