Danes sem pa pozen, ko po primarni terapiji poskušam priti v Kižlovko že po vročem soncu in dokaj jasnem nebu (še vedno JZ, mala inverzija spodaj in vevški dimi še strogo pokonci). Pa so (mi) prekopali dovoz v potok (in tudi dostop do hiš na začetku) delavci, ki polagajo kanalizacijo in nove vodovodne cevi.

Panično začnem iskati rešitev (saj peš z robo od glavne ceste v dolino pomeni meni kar precejšen problem, da ne omenjam poti po potoku…). In se zapeljem malo nazaj in po edinem neprekopanem dovozu do hiše znanke iz doline in jo zaprosim za pomoč. Z razumevanjem mi takoj pokaže najbližji prehod čez njihov travnik (že meterska trava…) ob sosedovo njivo in bom že na kolovozu v potok. LC zaorje v gosto travo, malo zaniha čez manjši jarek in ob njivi z malo slaloma med sadnimi drevesi… in sem že v potoku… in v dolini na izhodišču.

Po desni gor na novo lokacijo (danes je pa gosta trava res že skoraj posušena). Postavim ob rahlem termičnem dihanju po hribu gor. Hrbtno potegnem v res šibkem, pa po obratu lepo speljem. Na prelomu desno pa me samo spušča in moram kmalu tik nad tlemi plužiti skozi visoko in gosto travo, da stopim na tla že malo pred kolovozom.

Nazaj ven po isti kombinatoriki: pa že pri izhodu iz potoka presenetim lastnika hiše na desni, ki mu ni nič jasno. Seznanim ga, da je odrezan od sveta (pa ravno ven se je nameraval odpeljati) in z LCjem skozi gosto travo nazaj do prijazne znanke, s katero še malo pokramljava, preden se poslovim.