Najprej primarna terapija. Ker je sondaža do 1600 vegasto inverzna si ne delam preveč skrbi, čeprav je napovedano ogromno JV vetra čez dan.

Ko pa se peljem okoli 11h v KIžlovko, sunki vetra občasno polagajo mimobežeča drevesa in grmovje zdaj sem, zdaj tja. Parkiram s precej več nervoze, saj občasno po dolinici počeše tudi (kompaktno) koruzo sem ali tja. Vršenja dreves naokoli raje nočem slišati…

Na poti gor mi 2x napihne nabrano padalo, da ga moram kar krotiti. Na Novi lokaciji se usedem v senco in spremljam sunke in smeri. Tu, pod drevesi se mi zdi preveč nejasno, od kod bo pihnilo in grem raje na Staro, kjer je vseeno bolj odprto. Ker večinoma pihne z leve, po dolini dol in po pobočju dol, postavim padalo kar bolj proti levi in ga skoraj ne razprem in razmišljam, da odletim proti levi (kot sem doslej namenoma le malokrat).

Pa mi ga ob naslednjem sunku posvaljka dol kot palačinko. Odvijanje in postavljanje in čakanje.

Ko pihne gor, le malo potegnem A.linije, da padalo razpre v zidek in napihnjenega dvignem pravokotno na pobočje proti JZ. Po obratu me dvigne s tal in sprva odpelje naprej čez prelom. Tu pa butne gor in spusti le počasi naprej, da me za moment celo popolnoma ustavi. In potem le spusti guncajoče naprej in še malo jojo in se mi vdre, da sem v trenutku na tleh na koncu koruznega polja. “Pristanka” ne morem zadržati na nogah in padem naprej na kolena, padalo čez mene, potem pa me še sunek vetra od zadaj pošlepa nekaj metrov po travi…

Takih razgonjenih razmer pa tukaj res še nisem imel…