Čez dan je še kar veter in ko se zvečer umiri, mi ne da miru, da ne bi šel še enkrat v Kižlovko poskusiti še z Run&Fly.

Ko pridem v dolinico, je že vsa v senci. “Lahkotno” odmarširam gor (še vedno z eno palico) na Staro lokacijo. Večinoma se hladen zrak zliva po griču dol, občasno pa še pihne gor. Iz rukzakca potegnem Run&Fly in ga razprostrem. Kar nekaj časa rabim, da preverim nevidne štrikce in se spravim v lahke tangice, ki so še od starih časov in zadnjega letenja (Poje ?) pripete na padalček.

Čakam, da bi pihnilo gor, najprej hrbtno. Nič. Potem se obrnem naprej, pa le enkrat dahne, da potegnem padalo, ki skoči gor, ampak nič ne nosi in omahne na stran. Vpet v tangice in ob rahlem vetriču po hribu dol je kar problem razgrniti to krpico, saj vetrič sproti meša padalček, nevidni štrikci pa se vedno kam zataknejo… Končno mi nekako uspe in se spet postavim za naprej. Vsaj pol ure čakam in nekajkrat skoraj že potegnem…

In končno neka nulca in zalaufam. Padalček skoči gor, za trenutek ga celo začutim in še bolj odlaufam do preloma in se zabrišem čez in me splakne, da tudi v desno ne morem zaviti (ker bom zaplužil v koruzo…) in samo še naravnost proti levi, da se ustavim tik pred jarkom.

To si ne priznam kot “let”, ampak danes, s tem vetrom od zadaj ne grem še enkrat gor.

Sem pa prvič z Run&Fly startal tako nesigurno, saj je bil to zame padalček, ki ga dvigneš v kakršnihkoli pogojih. Res ga dvigneš, ampak da nosi, pa moraš biti za teh 18m2 kar dosti hitrejši od vetra v hrbet 🙂 . In zavem se, da sem doslej z njim vedno startal v (pre)močnem vetru, nikoli v brezveterju ali z vetrom od zadaj…