Včerajšnji dež naj bi se nadaljeval še dva dneva. Na polno. Danes čez ves dan brez prekinitev. Kar spati ne morem ponoči in na vsako uro poslušam škrebljanje zunaj. Proti jutru se mi zdi, da malo popusti, zato se hitro spravim in nekaj čez 6h sem že na poti v Kižlovko.

Med potjo spet ploha na polno. Kolovoz v dolinico zalit z blatnim hudournikom skoraj do max. LCju to ni ovira in lepo prebrodiva čez. Ker uliva, se zapeljem po kolovozu naokoli prav pod hrib. In čakam. Čakam.

Nekaj po 7h se mi zdi, da malo manj škreblja po strehi. Ven in z robo počez čez pobočje na Staro. Ko razgrinjam Rook2, že močneje škreblja (no, v resnici bolj tolče, ker je cota že mokra, saj sem jo nabrano sprehajal po rahlem dežju in je že kar nekaj popivnala).

In ko se vpnem za naprej (vetra nula, sapice 0, le malo hladu v vrat – poleg hladnega dežja, ki je tudi mene že premočil), se ulije kot iz škafa… Takoj zalaufam na vso moč, pa gre padalo le malo nad tla in čmokne nazaj. Ko ga nabiram, se od padala cedi in je 3x težji (več kot 10kg !!).

Kot mokro coto ga raztegnem (in se vidi skozi…) in iz obupa potegnem še enkrat. Tudi dvigne se ne, ampak le plužim po blatni travi, ko ga vlečem za sabo. Naberem in po pobočju dol do LCja. Padalo se odceja po meni, da sem premočen do kože. Ker je ura že 8h, zapeljem domov (saj moram na primarno terapijo, potem pa še LCja peljem na servis) in odnesem padalo gor na sušenje. Pod padalom se delajo luže, ko ga doma raztegujem prek sobe…

Torej sem za danes zaključil (popoldne je napovedanega še več dežja prez prekinitev…) in s tem je tudi serija Kižlovka končana… Niti “do 600” nisem prišel…

Ko okoli 14h odpeljem LCja s servisa, kar avtomatsko zapeljem proti Sostremu in v močnem nalivu (po še 10cm višji vodi) v dolinico Kižlovke. Ustavim pod pobočjem in žalostno gledam skozi zarošene šipe. Dež nabija po strehi. Prej sem govoril z Erzom (ravno ko je rešil svoj današnji cilj), ki mi je svetoval, da moram s suhim padalom v vreči čakati na startu (po možnosti pod streho ?!), da se dež umiri in potem hitro izvesti akcijo, razen če sem se v sebi že predal… No, ker sem tukaj in ker imam itak vsa preostala padala suha in v vreči, po uri škrebljanja po strehi LCja vzamem hribovskega M24 in počasi gor. Zdi se mi, da res pada malo manj.

Še malo postojim ob robu pod drevjem in opazujem dež. In se mi čez nekaj časa zazdi, da le še po malem dežuje, zato hitro na travnik in razgrnem. M24 je suh kot poper in (redke ?) kapljice veselo škrebljajo po njem.

Vpnem se za naprej in zalaufam. Padalo lahkotno skoči gor (saj je vendar light 🙂 ), vendar me ne drži (rahel vetrič po pobočju od zadaj dol) in prekinem.

Ko postavljam v drugo, po padalu že bolj zamolklo škreblja. Spet se vpnem za naprej, zalaufam kot nor, padalo skoči gor in pride nad mene, da se lahko vržem čez rob.. Najprej me zelo spusti, potem pa zaradi brzine lahno dvigne in drži še mimo (bivšega) koruznega polja proti kolovozu.

Vesel kot radio, saj sem bil res že (skoraj) prepričan, da je serija Kižlovka končana. Definitivno najtežje priborjeni dan (tisti začetni, z dostopom z berglami ne štejejo, so bili problemi druge sorte 🙂 ).

Zdaj pa domov in še M24 na sušenje 🙂 .