Zaradi današnje primarne terapije, grem zgodaj v Kižlovko. Ko v megli sedem v LCja, je moker, kot da je bil naliv. Vso pot je gosta megla iz katere se cedi, da brisalci delajo. In čeprav parkiram tik pod gričem (da na poti gor po poprovo posušena cota ne bo imela časa navlažiti se 🙂 ), ne vidim vrha pobočja, kjer je “slutiti” start.

Direkt po strmini pobočja gor na Staro. Z max previdnostjo pogrinjam (še) suho coto, ki kar sproti pije mokroto iz zraka in s tal. Čeprav rahlo diha po griču gor (podobno, kot zadnje dni), mi hrbtni dvig ne uspe, saj padalo noče nad mene in se sesuje na stran – v še nepopivnano mokroto.

Ko ga postavljam v drugo – je mokro. V celoti. Razen vrhnjega shark-nose področja, ki ga v luft držijo palčke. Postavim se za naprej in zalaufam kot nor in res zleze mokra cota nad mene. Na robu me vzame in se skozi belino zapeljem proti slutnji kolovoza. In točno na kolovozu stopim dol, da se cota sesuje čezenj in seveda malo levo in desno v mokroto trave (quiz: je bolje blatno in manj mokro padalo, ali max mokro brez blata ??).

In ko jo hočem nabrati, se iz megle pokaže znanec domačin (lastnik teh dveh parcel okoli kolovoza, kjer običajno pristajam in s katerim se super razumeva – in ki ga je doslej motilo le to, da preveč uničujem kolovoz), me okara, da sem danes bil kratek. In mi hkrati zabiča, da na njegovih parcelah ne smem več pristajati, saj mora travnika čimprej pokositi, ker mu krme primanjkuje in jo res rabi (letošnja sezona je bila slaba in vsaj ta jesen je še nekaj dala…).

Ostane mi torej, da skrajšam let in pristajam sredi blata preoranega polja (kjer so mi zadnjič, ob frezanju koruze zagotovili, da jih nič ne moti moje letanje in poskakovanje tod okoli, saj sploh nisem edini in sem priden, ker grem vedno le enkrat 🙂 …). Ali pa da počasi zaključim s tole sekundarno terapijo… In s tem s projektom “serija Kižlovka”, ki se približuje številki 600 neprekinjenih zaporednih dni…