Danes kar priganjam naokoli, da gremo nekam skočiti. Moja ideja o Slevici/Korenu je zavrnjena in Erzo skliče jato za Zavrh ob 13h. Ker sem že v pogonu in ker imam popoldanske zemeljske obveznosti, priganjam za čimprej (pa še postajo je treba očistiti snega in ledu…).

Štusejev Luka je napovedal zračno malico na Zavrhu, vendar ob mojem klicu že pešači (z novo opremo) iz doline. Pridobim Mojco in Duleta (kot šoferja), ki prestopita v LCja na Šodru. Potem se priključi še Milan, ki seveda zamudi, saj “išče” papagajke, če ključ 18/19 ne bo OK. Končno se 20 min pred napovedanim sklicem jate le odpeljemo gor in v megli odpešačimo na start (Dule pa zadrema v LCju, dokler se kaj ne bo iskristaliziralo…).

Na startu pa se na srečo rahlo vidi v dolino. Vetra nula z občasnimi bežnimi odkloni trakca gor. Sledovi kažejo, da je Luka že odletel.

Postaja je mrtva (že nekaj dni…), kar je jasno, saj je okovana v led in sneg (sploh propelerski del, ki naj bi kazal jakost vetra). Takoj greva do droga z Milanom, ga odšraufava in spustiva – in očistiva snega in ledu, kolikor se da (Milan pomaga predvsem z nasveti in toplim dihanjem, saj se boji ozeblin, ki bi ga ovirale pri rekordnem letu ob kasnejšem skoku…). Dvignem drog nazaj v višavo in na start, da se pripravimo.

Mojca mi nesebično pomaga (hvala Mojca). Trakec ima sedaj na momente celo malo večji odklon. Moj prvi hrbtni poteg je prešibek, drugi, bolj na robu, pa lepo dvigne Rook2 in v tangicah se zapeljem v megličavost, ki se v curaži hitro zbistri. Levo ob pobočju dokler gre in nazaj na pristanek k Škorpijonu.

Nekaj za mano pristane Milan.

Potem pa že Sušev Primož, ki je prvi od glavnine jate.

V zraku sta kmalu še Pojetov Jože in Erzo, ki se odpeljeta proti Bistri – dokler gre.

Pristane še Lin iz druge runde. In končno tudi Mojca.

Še Ana (ki je prišla naknadno za ostalimi) je v zraku in pristaja, ravno ko pride z LCjem dol Dule in se odpeljemo.

Milan pa ostane in pomaga rešiti preostalo logistiko.