Končno sem se opogumil, da stestiram zaraslo (?) mišico. Zmanjšane obremenitve primarne terapije (da se stvar ne ponovi, saj se vendarle bliža 7 desetletje 😉 ) in dodatna fizioterapija mojih dveh terapevtk so sicer spodbudne, vendar mi je tovrstna obremenitev ( =sekundarna terapija v Kižlovki) sicer še odsvetovana, dokler se mišica popolnoma ne zaceli.

Ampak res ne morem več zdržati in se danes spravim v dolinico.

Ker imam dodatno moralno in zemeljsko oporo, je padalo pripravljeno takoj, ko prideva na vrh. Se vidi, da me dolgo ni bilo tukaj, saj je nešteto blatno svežih (še nepotacanih) krtin in od merjascev razkopanih lukenj. Ampak vse to ni nič, proti vetru, ki danes prbija od vseh strani (le lepo po griču gor ne…).

Na srečo mi coto drži Alenka, ko pihne po pobočju dol in ga hoče posvaljkati in prav tako, ko završi suho vejevje, kadar prbije veter z leve (od Z). Vpet hrbtno stoično čakam na idealen trenutek, ki ga ni.

Potem v stranskem vetru dvignem prvič in mi ga odpelje in sesuje na stran, da v drugo le stabiliziram padalo nad sabo in se porinem čez rob (previdno obremenjujoč desno nogo). Močan veter po dolini gor me ustavlja in zgunca nad polje, kjer pristanem na mehkem blatu.

Vesel kot radio, saj je noga prenesla test 🙂 . Da bi pa šel še enkrat gor (zaradi kratkega skokca), pa me v teh sunkih vetra vseeno NE mika…