Danes pa nisem mogel več zdržati v hišnem posedanju in prekladanju in sem si po krajšem (rehabilitacijskem) sprehodu rekel, da grem malo pogledati v Kižlovko, saj sem bil nazadnje tam enkrat v začetku januarja. Pri hoji me na sprehodu poškodba desne mečne mišice (na primarni terapiji pred 10 dnevi) ni več preveč motila in sem se lepo ogrel.

Ravno prav, da ob “oglednem” prihodu v dolinico brez razmišljanja zagrabim padalo in brez pomožne palice pricapljam na Staro lokacijo. Sonček je in rahlo zbujena termika, da pihlja idealno gor po pobočju. Vendar sem zadnjo strmino kar začutil v nogi in zato prav počasi in previdno raztegnem padalo.

Ves čas enakomerno pihlja gor (kot le redko doslej v vseh 600+ skokcih…), zato se takoj vpnem in na mestu hrbtno dvignem. Po obratu po nekaj previdnih korakih stopim v zrak in se zapeljem v dolinico. Ob pristanku se osredotočim na levo koleno (kolikor ga še imam 🙂 …) in kar vzorno pristanem.