Spet je danes napovedan dober dan z zmernim JZ. Pa postaje že zgodaj kažejo kar nekaj vetra. Milan skliče zbor za Kovk ob 10.30.

Na Vrhniki se naložijo Mojca, Dušan in Milče k meni v LCja (da ne bom pešačil na start) in dol. Ko že peljemo na start, dobimo obvestilo, da je na Kovku zmajarska tekma. Nobenemu ni preveč za v to druščino/gužvo, pa še veter postopoma kar narašča (že blizu 10).

Kraševci gredo na Slavnik (mi razmišljamo, če se prestavimo na Vremščico, Lijak nikogar prav ne mika…) in smo zmenjeni. V Kozino (kjer se lovimo na obvozih) in direkt gor in prav na štart.

Piha kar močno (in sunkovito), namerimo max cca 9m/s sunkov. Pridejo Rajko, Marko in Nevidni in takoj začnejo postavljati. Veter je že precej z desne (Z, že SZ) in Marko (ki potegne prvi) se prav počasi prebija ven, stran od startnega pobočje. Tam nad prelomom pa dobi močno dviganje in je hitro nad nami.

Drugi je Peter in potem še Rajko. Od naših sem prvi naštiman, saj sem deležen kompletne podpore od preostalih treh (hvala Mojca in Dušan in Milan za postavljanje padala…, čeprav jih, resnici na ljubo, malo tudi zanimam kot dodatna sonda 🙂 ). Tik pred mojim startom pride še celotna familija Caffou (tamala kraljica seveda v kengurujčku na mamici 🙂 ).

Ob zmanjšanem vetru lepo potegnem iz prve, po obratu pa kar previdno tacam še malo, preden me končno le ne odlepi od tal. In prav nizko nad terenom (kot je meni tu običajno) nazadnje le speljem, se počasi prebijam bolj v desno proti vetru, stran od travnika, dokler mi zunaj ne zagrabi.

Rinem v desno ob pobočju ob sunkih vetra (termičnih mehurčkih), dokler ne dobim nekaj bolj konkretnih dviganj. Nizko spodaj je Rajko, ki se bori in ga že skoraj odpišem (“niti do Prešnice ne bo prišel…”), medtem ko sam v butanju počasi rinem nad grebenom do Prešnice in naprej skoraj do AC. Obrnem in nazaj, sprva nizek mimo Rajka, ki se je čudežno rešil, potem pa spet v razrukanih dviganjih nazaj proti startu.

Vmes vidim LCja, ki prav počasi pelje dol po makadamu in glede na ostale v zraku, mi je jasno, da se je Mojca odpovedala letenju. Na zadnjem pobočju proti vrhu Slavnika me v zanosu močno dvigne do 1200 nad start in višino vrha. Še malo naprej od starta in obrat nazaj.

Drugo rundo grem bolj zunaj, pa še bolje drži kot prej, vse do Prešnice in proti AC, kjer obrnem in nazaj nad pristanek, saj je 1 ura že napolnjena (in počasi imam zadosti). Pa nad tlemi še kar drži, da moram še nekaj minut pristajatii na uradni pristanek.

Ko začnem pospravljati, pripelje Mojca (hvala Mojca za logistiko). Čez nekaj časa pristane Rajko (ki ima tudi zadosti).

Malo se “sončimo” in modrujemo, da pristane še Marko, medtem ko je Nevidni toplandal in rešil svoj avto.

Naslednji je na tleh Dušan.

Marko in Rajko se odpeljeta proti Kozini, ko mi še vedno čakamo Milčeta, da se končno naveliča in pristane (je lovil dve uri 🙂 ).

Končno tudi mi pospravimo in se zapeljemo v Kozino na zaključno druženje.