Danes se sicer formira velika odprava na Smuk, vendar se meni ne zdi pravi dan (po napovedi je bolj V, kot JV in bolj nizka termika…) in imam v planu kaj bolj lokalnega; sploh ker sva se s Štusejevim Dušanom dogovarjala, da bi steber za vremensko postajo spravila s Strmce (kamor je bil končno dostavljen 🙂 ) na predvideno lokacijo – Planinsko Grmado.
Z Dušanom se uskladiva za 12h pri Balah, potem pa se nabere še kar nekaj kandidatov za sodelovanje (Mojca & Dule, Mega, Jean). Tako se prvotni plan transporta spremeni v potencialno dokončno postavitev postaje.
Pri Balah se v Dušanov kombi naložim z Mojco in Duletom, Jeana poberemo na poti proti Lohači, Mega pa z orodjem in postajo kar direkt na Strmco. Tu z nekaj truda in veliko dobre volje naložimo nosilni drog na kombi (ocenjena teža cca 80kg).
In kombi potem previdno po jajcih do štarta na Grmadi.
Drog je hitro pri pripravljenem temelju in pod Megovim strokovnim nadzorom se pripravijo še pomožna orodja za postavitev (leseni drogovi, prekle,…).
Potem pa kar nekaj časa izgubimo s pripravo droga za natikanje postaje (= poskušamo sneti zaključni vijak, ki ni primeren za natikanje postajnega nosilca)… Mega že skoraj odbije oz. odklesa zaključno matico, ki se noče in noče odviti, kjub vsemu zbranemu prisotnemu znanju, grobi sili, moledovanju in preklinjanju… Dokler telefonsko in duhovno nedosegljivi Pojetov Jože (sicer današnji član ekipe za Smuk) končno ne scuri na Gačah in postane dosegljiv za telefon. In pove, da je zaključni vijak privarjen (!?), povezovalni nosilec za postajo pa pri njem doma v garaži (?!)…
Poskušamo se zadovoljiti vsaj z vertikalno postavitvijo droga (saj to je kot da bi postavljali mlaj, a ne ? 😉 ). S pomočjo podpornih rogovil (Mojca, Dušan, Mega in Jean) in mojim (s kolom) usmerjanjem spodnjega konca droga nad/v luknjo temelja, gre zadeva obetavno gor, dokler zgornji del droga ne prevaga podpore ostalih štirih … in zadeva brez kontrole butne na tla in nas ob tem razmeče naokoli…
Na srečo je kolateralne škode malo (praske in kakšna zmečkanina Jean in jaz…), drog pa ostane neprizadet 🙂 . Jaz bi za ponovitev/nadaljevanje, vendar Mega ostro prepove vsakršno nadaljnje tovrstne aktivnosti, dokler se nas ne bo zbralo več opravilno sposobnih udeležencev (v bistvo smo res vsi, razen Jeana, penzionisti, stara garda, nekateri celo gibalno ovirani 🙂 ).
In tako se raje posvetimo letenju. Veter ves čas piha lepo gor, kot je tukaj le redko. Baze naokoli (še) niso pretirano nakuhane, tako, da je roba hitro pripravljena. Mojca in Mega me še poflajštrata (da ne bom s krvjo preveč zapacal lepega (še dokaj) novega zica … in prvi potegnem (s prvim dvigom po šolsko odletim – kar je tukaj le redko 😉 ).
Pred startom me prelepo dviguje in na levo v dviganju do 1100. Za mano pa še ostali. Sprva kaže, kot da bomo uživali do prvih večernih poročil, pa se začne vedno bolj pokrivati in mi vedno bolj curimo… Pristane Mega.
Megov let
Pa Mojca.
Mojčin let
Pa zraven nje še Dušan.
Dušanov let
Medtem ko se jaz ves nizek borim ob vznožju hriba blizu pristanka, se Jean reši zunaj nad poljem. Končno mi vsega zmanjka in scurim na pristanek.
Zoranov let
Tudi Jean je izginil za vogalom (najbrž šel pristat k svojemu avtu ??)
Ostali so med mojim pospravljanjem že odšli, tako da zapeljem še Mega gor po njegov avto, medtem ko zapoznela Sašo in Emil drajsata v višavah nad nama pod skoraj 100% pokritim nebom…
Sašev let
Emilov let